Room With A View Of My Heart

HOME

2011-12-23T00:13:00.000+01:00

My dear friends, casual readers or accidental visitors. I am signing in just to tell you, that after almost 3 years of wandering, Xara finally found her way home. Her journey is proudly signed with FIN, THE END, KONEC, KRAJ, ENDE, TO TELOS, FINNE, EL FINAL ...

After she gets all of her gathered memories precisely sorted out, she will hopefully be ready, to share her message with you. Thank you for being there all this time. Your attention is much appreciated.

p.s. With finally leading Xara home, I got myself the best pre-birthday gift I could imagine. 30's I am ready for you!

300

2011-12-09T23:35:00.001+01:00

Bravo jst :-)) Ob poplavi obveznosti s katerimi se tuširam zadnje mesece, sem popolnoma spregledala, da sem že oktobra objavila 300. sliko na stene te sobe ... Očitno se res staram in letos se vse vrti okoli trojke in ničle ... Na zdravje!

Na knjigo!

2011-10-04T22:54:00.001+02:00

Nekoč sem za sprostitev brala knjigo. Ne eno, vsaj dve naenkrat, da mi slučajno ne bi kaj ušlo. Preoblačila sem se v kostume glavnih junakov, se z njimi podila po zaprašenih hodnikih neodkritih skrivnosti in jim brisala solze ob nesrečnih prvih ljubeznih. Dihala sem njihovo hrepenenje in vonjala njihov strah ob preprekah, ki jim realni junaki največkrat nismo kos. Listi so polzeli med mojimi prsti, en za drugim, kot zreli klasi zlate julijske pšenice. Vsake toliko sem obliznila blazinice, da sem lahko okusila nauke napak glavnih likov in se lažje poistovetila z njihovim pogumom, dvomi in strastjo, ki jim je pomagala najti oazo v neprehodni puščavi. Rada sem brala...

Danes za sprostitev popijem kozarec rdečega vina, knjige pa čakajo na policah na tiste blažene dni, ki jih imenujemo dopust. Jutri z mano potuje buklica Potovanje duš. Ker v nekaj pač moramo verjeti...

Nespečnost, ali prazna stran postelje

2011-09-30T02:47:00.001+02:00

Pa smo spet tam. Ozdravljena 'nespečnica' is officially back, more awake than ever ... Mogoče je za to kriva kapitalistična preobremenjenost v zadnjem mesecu, ali preprosto dejstvo, da nisem vajena spati v prazni postelji (kosmata čivavzilla v tem primeru ne šteje) ... je mogoče, da se človek odvadi biti sam s sabo in s svojimi mislimi? Je verjetno, da pride trenutek, ko nismo kos samemu sebi? Večer ...navidez tako miren in tih, ravno prav spokojen, da moje glasne misli začnejo topotati po moji zavesti in jo držijo pokonci v sveži noči romantičnega indijskega poletja. Če bi bila v srednji šoli, bi o tem napisala pesem. V zgodnjih dvajsetih bi nespečnost z akvareli prelila na papir, danes pa sem se zatekla v prostor, ki mi je bil nekoč tako zelo drag- v sobo s pogledom na moje srce.

Nisem več prepričana, da zadnje leto še služi svojemu namenu.Vlogi psihiatra, najboljše prijateljice, mentorice, rame za jokanje, praznega platna, ki potrpežljivo prenaša moje ostre poteze z oskubljenim čopičem, ki je videl že boljše čase. Room with a view of my heart ...pretty daring name I would say. Odpiranje srca popolnim neznancem me je vedno na nek način strašilo, obenem pa privlačilo in gonilo k temu, da sem blogu zaupala stvari, o katerih nikoli nisem govorila naglas. Nešteto noči sem preživela med temi štirimi stenami, izlivala gnev naključnim mimoidočim, ki so se vračali v mojo sobo, morda zato, ker so se našli v mojih besedah, ali le zato, da bi uganili, kdo se skriva za besedami, ki so včasih tekale po prvi visoki zeleni travi s pisanim balonom v rokah, včasih pa se plazile po temnih hodnikih, kamor vsak,ki je pri zdravi pameti, nikoli ne bi zašel.

Ne spim.Zato pišem.Pišem, zato ne spim. Vi berete, zato ne spite. Ne spite, zato berete. V bistvu smo si podobni. Vsak s svojega dela stekla gledamo isto stvar. Odgrinjam zavese v svojo intimo, prižigam luči v sobi, kjer domuje moja nespečnost. Zaprašena je in skoraj prazna. Na sredini stoji le velika miza, z majhno nočno svetilko, ki osvetljuje moje rdeče nalakirane nohte, ki udrihajo po tipkovnici in skozi okno pošiljajo dimne signale vam, ki ste v tej sobi nekaj našli. Obdržite to zase. Naj ta soba ostane naša mala skrivnost.

Ura je skoraj tri zjutraj ... Zagrinjam zavese in ugašam luč. Priprem okno, ker veter, ki veje skozenj premetava papirje, na katerih se bleščijo moje najgloblje misli. V kotu sobe opazim kamin, ki že dolgo ni grel praznih sten sobe s pogledom na moje srce. Prižgem vžigalico,jo vržem v zevajočo črno luknjo polno pepela in vanjo enega za drugim mečem papirje, ki odkrivajo več, kot bi si želela. Moje veke končno postajajo težje, udi zaspani, misli pa se počasi umirjajo v smiselno zaporedje, ki mi šepeta: "Čas je za posteljo..." Zaslišim le še zvok ključav vratih sobe s pogledom na moje srce in potem tema ... Lahko noč, ali dobro jutro. Kakor za koga. In ne pozabite, to je le naša skrivnost ...

dEsTiNaTiOn

2011-09-09T20:08:00.000+02:00

I can't change the direction of the wind, but I can adjust my sails to always reach my destination.

(Jimmy Dean)

XARA - the story about happiness

2011-09-08T20:41:00.001+02:00

Almost done ... exciting but little scary too ... Xara je že skoraj našla pot domov in upam, da bo nekoč našla pot tudi do čim več bralcev .. I will keep you posted ...

*Xara - delček uvoda*

Prepozno je za to. Oskubljeni petelin glasno najavi sončni vzhod. Narava me je zopet prehitela. Čas je, da grem. Zadržim dih in jo nežno poljubim na čelo. Moje posušene ustnice drsijo po njenem vročem obrazu. Kako dolgo lahko zdržim, brez da bi vdihnila? Dovolj dolgo, da si lahko vmes premislim. Ne morem. Ne smem. Čas je.

Počasi nosnice napolnim s kisikom, po prstih odvlečem svojo neodločnost do vrat in se za trenutek ustavim… Z utrujenim pogledom v polmraku poiščem njo. Leži v varnem objemu najinega gnezda, zvita kot otrok, z rahlo razprtimi ustnicami objema blazino pod njo. »Lepa si,« komaj slišno šepnem v praznino. Tako si jo želim zapomniti…

( Salvador Dali)

Other side of the bed

2011-06-08T01:43:00.001+02:00

All Starke, Čunga Lunga, Bronhi, Tajči in Viki krema

2011-06-08T00:28:00.001+02:00

All Starke, Čunga Lunga, Bronhi, Tajči and ~~Viki krema~~ ... Do they make you feel like a child deep down inside? Congratulations! You are a member of the endangered generation of' pionirčki'! Soon we will extinct so don't waste any more time ...Put on your old, worn out All Star sneakers, chew on Čunga Lunga with your mouth open, grab a bite of bread covered with Viki krema, glue your teeth together with a sticky Bronhi candy and sing out loud 'Hajde da ludujemo' ... Neighbors will complain and you won't be popular when new government starts to rule this little country of ours, but deep down inside you will be happy. I guarantee you that!

BLVD of dreams ...

2011-06-07T23:44:00.002+02:00

Don't follow the signs to get there ... Follow your heart ...And no matter how loud the cars honk to get you off your way, no matter how winded and narrow the streets get ... One day you will get there ... You can not miss it ...It's right around the corner of your fears and doubts ... The Boulevard of dreams <3

Wanderer

2011-04-08T21:36:00.000+02:00

I wander through my thoughts of the past day, barefoot like the tribe hunters in the middle of nowhere. My feet should hurt, since the ground is rough and covered with sharp rocks that lay around like scraps left behind my favorite broken cup. But they don't. I have her slippers on. They carry me around like ballerina shoes. I tiptoe gracefully over the wrecks of my fears, with gentle breeze in my golden hair. I can't see much, but I could swear that I feel butterflies sitting on my shoulder, keeping me company and reminding me that I should not wander much longer. She is close, not at all that far away from here, wandering through our love, sending the sun rays that help me get through another misty cloudy day. I love wandering with her, knowing she has my back, always taking care of me getting home safe. Falcons are circling above my head but I'm untouchable. One bite of me and they would choke with their own envy and greed. They know that so they keep their distance,singing their poor lonely song of hunger. I am safe...

I wander through my thoughts of the past day... I'm almost home. I see her sitting in front of our love, sparkles from her eyes help me make the last few steps before I finish my wander in her arms. "Welcome home baby," she whispers into my ears, takes off my ballerina shoes and leads me into her heart. I gaze around her emotions, blinded by the strength of their embrace... "I love you," I sing the words, that are written all over my forehead. My wander is done ...

Mona Liza iz Pariza

2011-03-28T20:27:00.001+02:00

Pravijo, da so stvari v življenju, ki jih moramo storiti vsaj enkrat. Preplezati Kitajski Zid, začutiti topel piš vetra na vrhu egipčanskih piramid, namočiti noge v gosto Mrtvo morje, loviti odmev svojega glasu v globinah Grand Canyona, ukrasti poljub ljubezni svojega življenja na vrhu Eiffelovega stopla, plavati z delfini v kristalno čistem oceanskem zalivu ..... spisek prikrojen različnim posameznikom pa bi lahko brez težav dopolnjevali, popravljali in obračali, do onemoglosti ...

avtor: Marc Antoine Mathieu

Ljubitelji umetnosti, bi tako zgoraj zapisanemu šopku 'must do' stvari, zagotovo dodali tudi obisk pariškega Louvra in sladko flirtanje z Da Vincijevo Mono Lizo, česar sama žal še ne morem odkljukati s svojega seznama želja, zato pa lahko rečem, da me je 'Lizika' s svojim duhom nežno pobožala na obisku razstave, ki trenutno gostuje v ljubljanskem Kinu Šiška. Znameniti Louvre je končno osvojil tudi slovensko prestolnico in z izborom stripov petih različnih avtorjev,'pocrkljal' vse ljubitelje umetnosti, ki hrepenijo po bolj pestri, svetovljansko obarvani razstavni ponudbi. Thumbs Up Šiškarji, vsi ki si želite biti del te žlahtne umetniške zgodbe pa imate čas do 13.aprila. Potem bo namreč Mona Liza svoje stripe pospravila v malho in jo mahnila naprej!

Untitled

2011-03-16T23:43:00.003+01:00

Raindrops falling on my scruffy hair, while my puffs and coughs are cutting the silence of the classy neighborhood ... I am playing with a thin white cigarette between my fingers, watching the smoke disappearing in the humid of a cold evening fog.

My misty eyes catch the flag dancing in the wind above the roofs of the parliament, the symbol of our young pride. What would it say if it could talk? The cat answers from below, scratching the tires of a brand new, polished to the extreme Mercedes, that's shouting the anthem of phoniness of the upper class slaves. They sold their souls to the devil wearing the mask of a capitalism. "We are poor," the cat yawns. I hold my breath, trying to catch a single heartbeat, a small prove of humanity among the robots around me. I breathe in the heavy smoke of those killer sticks, I decided I can not live without. Nicotine fills up my veins, smothers the oxygen I desperately need to fight against the numbness in my legs. I don't run anymore.The world of my beliefs got too big to conquer... More raindrops hit my eyelids and force me to close them. I stay like that and then I realize, I am afraid to open my eyes."They all are..." I suddenly hear the cat again. I want to make this sassy creature leave, but I don't say anything. I just stay like that. With not being able to see, my sense of hearing becomes stronger and I hear the steps coming from the center of the Earth so loud it hurts my eardrum. Something is stomping over everything we once believed in. I am scared, but I keep my eyes closed ...

The wind comes from around the corner, carrying the message of the generations that knew better. I let it hit my face while my eyes remain closed. The cigarette is still poisoning the air around me but I couldn't care less.We let this happen. We didn't care enough. "Open your eyes, stupid..." the cat does not give in. I do it. I open my eyes, slowly and with care like I once opened the ancient chest in our basement. "Now what?!"I scream into the emptiness that surrounds my balcony. The echo of my anger hits me back, pushes me against the wall and whispers into my ear: "Don't become like them. Don't stop caring. Don't be satisfied with poor excuses and empty promises. Act. Change. Fight..."

I suck on cigarette one more time ... My vision is clear and rain becomes my long lost friend. I lick it's drop off my hand, throw the cigarette from the wooden balcony, take a deep breath of hope,set my foot into the shelter of my dreams and shut the door behind me. I am not one of them. And I am proud of that.

Deam Within A Dream

2011-02-22T15:31:00.000+01:00

Take this kiss upon the brow!
And, in parting from you now,
Thus much let me avow --
You are not wrong, who deem
That my days have been a dream;
Yet if hope has flown away
In a night, or in a day,
In a vision, or in none,
Is it therefore the less gone?
All that we see or seem
Is but a dream within a dream.

I stand amid the roar
Of a surf-tormented shore,
And I hold within my hand
Grains of the golden sand --
How few! yet how they creep
Through my fingers to the deep,
While I weep -- while I weep!
O God! can I not grasp
Them with a tighter clasp?
O God! can I not save
One from the pitiless wave?
Is all that we see or seem
But a dream within a dream?

by: Edgar Allan Poe

Split Personality

2011-02-19T17:24:00.001+01:00

We all are. Sometimes. A little schizophrenic in the ways we would never admit. It's all good, when we know which personality to follow in certain situations. Usually the loudest one wins. We give in to a character that's most persistent. Weak. We are weak in a strong way. We are I, we are you, we are her and him.

We are everybody and today I choose to be Coco. Call me Chanel ...

Koliko stanejo sanje?

2011-02-15T20:03:00.000+01:00

Dragi moji sanjači ... Prosim nikoli, ampak res nikoli ne nehajte sanjati. Vem, da je težko, ko ti vsak, ki ima pet minut časa'serje po glavi', ko se ti ljudje več ne nasmihajo, ampak le zaverovani v svojo bedo hitijo po ulicah. Še sonce se v teh mesecih kaže le na recept, zunaj je mrzlo in vse skupaj je videti precej brezupno. Ne nehajte sanjati in upati. Kot je nekoč davno tega zapisal naš veliki sanjač France Prešern, ko nehamo upati, se postaramo. Postanemo le še en obraz v množici shiranih ovac, ki tiho hodijo za izgubljenim pastirjem...

Spomnim se sebe, kot majhne punčke, kako sem ponosna in važna v zvezek zapisovala prve črke."Pisateljica bom," sem povedala vsakemu, ki sem ga srečala, trdno prepričana v svoje besede, brez strahov in dvomov. V moji majhni bučki sem si izmišljevala prve zgodbice in sanjala o dnevu, ko bom na policah v knjigarni zagledala svoje knjige, ljudem lepšala dneve s svojimi razmišljanji in jim pokazala, da prav nič ni nemogoče, če si nekaj iskreno in resnično želimo. Danes, dobrih dvajset let kasneje sem globoko v sebi še vedno okroglolična deklica, ki je želela polepšati svet z zgodbami o srečnih ljudeh. Pridejo trenutki, ko sem tik pred tem, da obupam,odložim svinčnik in v svet pošljem prazen list papirja, ki ga veter povprečnosti neusmiljeno premetava po umazanih ulicah polnih iztrebkov današnje družbe. A na srečo,je strast sanj zakoreninjena pregloboko v meni, da bi se spustila s svojega oblačka in obupala nad majhno deklico, ki je želela le pisati.

Za vse ljudi, ki so vam neštetokrat povedali, da nečesa ne zmorete. Za vse zakompleksane osebke brez življenja, ki so se na vso moč trudili, da bi vam spodkopali tla pod nogami. Za vse, ki so vas na kakršenkoli način ponižali, vam odvzeli dostojanstvo, vas porinili na rob preživetja, ali ogrozili vaše zdravje. Za vse padce, brce, neprimerne dotike, ki so vam v nekem trenutku sporočali, da niste vredni boljšega. Za vse majhne deklice in dečke, ki se skrivajo v vas s sanjami večjimi od vesolja. Zanje se potrudite, zanje se ne vdajte, zanje vztrajajte. Sanje nimajo cene. Sanje so neprecenljive in NIHČE vam jih nima pravice vzeti. Vzamete si jih lahko le sami ... Imejte se dovoljradi,da tega ne storite ...

p.s. Tale blog je posvečen tebi C., da ne boš nikoli obupala nad svojimi željami, da se boš borila zanje z zadnjo trohico upanja in verjela, da si vredna le najboljšega v življenju.Tako kot mi vsi.

Kaj je ljubezen?

2011-02-14T19:11:00.001+01:00

Preprosto vprašanje, na prvi pogled morda, a ko se zamisliš in poizkušaš svoje mnenje o tem pojmu, po katerem hrepenimo prav vsi razviti sesalci (posplošujem,vem,a rada bi verjela,da imam prav) strniti v dva preprosta stavka ...Ostaneš brez besed, poklekneš pod poplavo misli, ki jih sproži ta največja skrivnost človeštva.
Kaj je ljubezen?
Po odgovoru ne sprašujem, ker je danes valentinovo -praznik vseh trgovcev, niti ne poizkušam na priljubljeno ključno besedo loviti klikov na svoj blog (kot to počne vedno več 'wannabe writer' blogerjev) ... Za vse skupaj je pravzaprav kriv nekdo (k njemu se bom v tem blogu še vrnila), ki se je danes popolnoma nepričakovano pojavil v uredništvu, kjer 'veselo' tipkamo pet dni na teden in me dobesedno prisilil, da sem se vprašala, kaj pa res je ljubezen? Meni osebno,? 29-letni ženski brez statusa, vpeti v sistem, iz katerega si tako vročično želim pobegniti ...

Morda težko opišem ljubezen,a jo prepoznam, ko jo začutim. Navadno se je ne prestrašim, temveč brez pomislekov razprem krila in pustim, da me njen veter dvigne visoko nad tla. Tokrat ne bom razpredala o ljubezni sami, saj ji je v bistvu moj celoten blog potihem posvečen, vsi ki v sobi s pogledom na moje srce niste prvič, pa tako ali tako poznate moje zapise prepojene , prepletene in utopljene v teh osmih črkah... Ljubezen je moja muza. No doubts about it!
Vsi imamo svoje zgodbe, ki pišejo odo ljubezni, a ta blog sem želela posvetiti projektu neznanca, ki me je za nekaj minut spustil v svoj svet in s tem obogatil mojega. Ime mu je Val, kot sem kasneje razbrala z njegove uradne strani, trenutno svojo energijo usmerja v izredno osebno raziskovanje tega, kaj ljubezen pomeni ljudem, ki živijo na različnih koncih sveta. Ko sem se pred dobrim letom lotevala pisanja svoje knjige (Xara, delčke najdete objavljene tukaj) sem si želela, da bi lahko podobno zastavila svojo raziskavo o tem, kaj sreča pomeni različnim posameznikom. Takrat nisem imela dovolj poguma in dovolj velike želje, da bi pustila vse za sabo in se podala v svet na lov za bistvom, temveč sem navdih črpala iz sebe. Vsak ima svoj način, vsak se trudi najti tisti delček, ki mu manjka in spoštujem Vala, da je iskanje svojega manjkajočega puzzla zavil v projekt, ki ga je poimenoval Kaj je ljubezen? Zato vam danes želim le eno ...Vprašajte se, kaj je ljubezen vam ... Ko si boste znali odgovoriti, jo boste slej ko prej tudi našli. Hvala Val, želim ti, da bi se tvoje iskanje čim prej zaključilo ...

p.s. P. ljubim te in hvala, da mi vsak dan znova pomagaš odkrivati bistvo ljubezni <3

Prepleskana in nadišavljena

2011-02-13T20:39:00.000+01:00

Dragi moji, dobrodošli v malce prenovljeni sobi s pogledom na moje srce! Barva na stenah stare sobe se je počasi začela luščiti, okna niso več tesnila, kot bi morala in čeprav pravijo, da zima ni najbolj primeren čas za prenovo, sem pljunila v dlani, trikrat globoko vdihnila in se korak za korakom lotila spremembe.

Sobo sem najprej temeljito prezračila, nato pa postrgala ostanke obledele barve in stene prekrila z novim odtenkom optimizma, kreativnosti in čutnosti. Iz kotov sem pometla ostanke srčnih krčev preteklosti, odpeljala nekaj kovčkov spominov na smetišče, sredi sobe postavila veliko palmo in prižgala kokosovo dišečo palčko, ki je v hipu prekrila vonj po plesni, ki se je v zadnjih mesecih zažrla v razpoke dotrajanega parketa.

Tako zdaj bosa stojim sredi prepleskane in nadišavljene sobe, se oziram na svoje srce, globoko diham, na obrazu pa mi sije nasmešek ... I'am back.I am home.

Still alive and kicking!

2011-01-30T22:48:00.000+01:00

Ok, so I haven't been posting much lately but that should change soon! Just stopping by to let you all know, that I will soon open the window of the room with the view of my heart and get some fresh air in :-))

Shia Jezebel is still alive and kicking!

Come back for more, I promise you won't regret it! Much love to all the left unicorns out there <3

photo by:Piera R. June

Overdose

2010-11-30T12:24:00.000+01:00

Draga Shia ...

Razglašam overdose. Overdose tesnobe v želodcu, overdose pitja čaja, overdose lovljenja sape ob popolnoma neprimernih trenutkih. Dovolj je bilo vsega, potrebujem odmor, potrebujem nego,potrebujem mazilo za vse rane,ki so v zadnjih letih pustile sledi na meni, potrebujem nekaj minut, da se nadiham svežega čistega zraka. Potrebujem svobodo, potrebujem mir, potrebujem prožnost, potrebujem mladost, žilavost in trpežnost. Dovolj je bilo strupov, ki so bili vliti vame, dovolj pregreh, ki so popestrile trenutek, potolažile žalostni srčni utrip in zapolnile praznino v sobi zadovoljstva. Utrujeno sem.Prazno sem. Ranjeno sem. Zahtevam čas.

Z ljubeznijo, Tvoje Telo

S snemanjem filmov proti brezposelnosti

2010-09-17T10:02:00.000+02:00

Ob vseh praznih obljubah naših vrlih politikov, ki v betice Slovencov pošiljajo brezpredmetne predloge, kako se spopasti z recesijo, medtem ko se sami trudijo nagrabiti čim več davkoplačevalskega denarja dokler še grejejo funkcionarske stolčke, mi je nedavni intervju z režiserjem Andrejem Košakom, ki je bil objavljen v reviji Stop, postregel z idejo, ki se mi ne zdi neumna. Še več, zdi se mi, da bi z njo dosegli tisti znameniti slovenski pregovor 'volk sit in koza cela' :-) Košak, legenda na svojem področju, pravi da bi namesto v alpske poskočnice, Slovenci morali več denarja vložiti v filmske projekte, ki bi v nekem trenutku zaposlili celotne vasi, našemu narodu pa prinesli večjo prepoznavnost, po kateri tako kričimo. Več v mojem intervjuju spodaj ... Andrej, you rock!

Slovenskega režiserja,ki je v Ljubljani odraščal v času cvetoče punk revolucije, smo zmotili med snemanjem njegovega tretjega celovečerca Stanje šoka, ki je menda njegov zadnji projekt, ki bo govoril o tranziciji. »Pripovedujemo zgodbe o tem, kar poznamo,«nam je razložil, ko smo ga vprašali, ali Slovenci po razpadu Jugoslavije ne znamo snemati filmov, ki ne bi bili povezani s povojno tematiko. Zagrizeni filmar, ki ga večina še vedno pozna po Outsiderju, njegovem prvem celovečercu iz leta 1990 , se zadnje čase naokoli praviloma sprehaja oblečen v črno ali belo. »Kot labod. Enkrat svetel drugič temen. Odvisno od razpoloženja,« nam izda ob kozarcu obveznega gin tonika. Nazdraviva na boljše čase, saj je sedem let 'prisilnega dopusta', kot ga imenuje sam, končno konec.

Za začetek se dotakniva teh sedmih let dopusta …

Šlo je bolj za prisilni dopust.(smeh) V tem času sem eno leto živel v Berlinu, temu obdobju pa bi lahko rekli prostovoljna emigracija. (smeh) Zanimivo je bilo videti, kako nas vidijo zunaj naših meja in s tega vidika je bilo moje bivanje v tujini izvrstna izkušnja, saj sem dobil občutek, kaj bi tujce zanimalo o naši zgodovini. Tranzicija po razpadu Jugoslavije je nedvomno ena od teh stvari.

Večkrat slišimo očitek, da Slovenci ne znamo delat filmov, ki niso povezani s to temo?

Zakaj ne bi govorili o tem, če o tem največ vemo. Navsezadnje smo dovolj dolgo živeli v skupni državi, in to obdobje nas je v veliki meri zaznamovalo. Žalostno je, da so bila v času Jugoslavije področja kulturnega ustvarjanja veliko bolj razvita, kot so danes. Vključno s filmom. Upal sem,da bo slovenski film z vstopom v Evropsko unijo zaživel in pokukal izven meja, a dejstvo je, da smo Slovenci od vstopa še bolj 'zaplankani'. Nič nas ne zanima in še vedno smo turisti, ki najraje in najbolj pogosto potujemo na Hrvaško.

Se vam zdi,da v Sloveniji ne znamo ceniti talenta?

Bojim se,da je temu tako. Vzemimo na primer Laro Bohinc,ki je nek povprečen Slovenec ne pozna medtem ko je gospa ena najbolj priljubljenih oblikovalk modnih dodatkov v Angliji. In še bi lahko našteval, saj je v tujino pobegnilo kar nekaj talentiranih slovenskih umetnikov. Sam sem že na akademiji začel delati kot televizijski režiser, kar je bil dober začetek zame, saj je bila televizijska produkcija v primerjavi z današnjo, takrat precej bolj obsežna. Prvih deset let sem se s tem preživljal in skupaj s kolegi ustvarjal oddaje kot so Videošpon, Poglej me in na koncu oddajo Res je. Ko sem v našem prostoru resnično uspel, so mi bila, tipično slovensko,kar naenkrat zaprta vsa vrata. Potem sem posnel Outsiderja,ki je požel velike uspehe,a po njem zopet ni bilo nekih velikih ponudb. Kolikor spremljam,tudi danes ni veliko bolje. Slovenci bi morali bistveno več vložiti v kulturo in mlade obetavne umetnike. Če se nič ne bo spremenilo, se bojim, da bomo doživeli 'odliv možganov', saj bodo vsi perspektivni mladi talenti zapustili Slovenijo in šli trebuhom za kruhom v tujino.

Ste tudi vi kdaj razmišljali, da bi poizkusili srečo v tujini?

Z mojim poklicem je težko, saj vsaka država ščiti svoje režiserje in jih podpira, tako da je malo verjetno, da bi mi v tujini zaupali neko večjo filmsko produkcijo. V Evropi morda obstaja 10 režiserjev, ki so financirani tudi iz tujih držav. To so legende kot je Kustorica, Polanski,idr..

Želite po njihovih stopinjah?

Potreboval bi kar nekaj nagrajenih filmov,da bi jim lahko sledil. Zdi se mi prav, da ustvarjam v Ljubljani, čeprav je financiranje filmskih projektov pri nas na psu. V tem se kaže kratkovidnost Slovencev, dober film bi nas namreč lahko ponesel v svet. A zato, bi bilo treba letno vanj vložiti bistveno več kot 4milijone evrov. Večina zmotno misli, da je najboljša promocija države šport, a temu ni tako. Slike so.

Na filmskem skladu se je zamenjalo kar nekaj 'vodilnih glav', a se stanje slovenske filmske produkcije ni kaj dosti spremenilo. Še imate upanje, da bo nekoč bolje?

Upanja filmski delavci več nimamo prav veliko, ker je vsako leto slabše in nič ne kaže, da bo bolje. Morda bi se morali zgledovati po Irski,ki je, odkar je začela vlagati denar v film, našla svoj prostor na svetovnem zemljevidu. Poleg tega pa je filmska industrija prinesla tudi več deset tisoč novih delovnih mest. Vse to zaradi filma.

Bi lahko film rešil tudi trenutno gospodarsko krizo v Sloveniji?

Morda pa res. Odstotek brezposelnosti se vztrajno viša in nedvomno bi s snemanjem filmov veliko ljudi dobilo službo. V sam proces ustvarjanja filma namreč niso vključeni le igralci in ostali filmski delavci, temveč celotne vasi, kjer se projekt snema. To je priložnost za celotna območja in ne le za posameznike. Dejstvo je, da bodo podobe vedno bolj krojile svet in, če Slovenija ne bo ukrenila nič v zvezi s tem, se bojim, da bomo vedno neko slepo črevo Evrope.

Je morda prvi korak k temu že koprodukcija?

Koprodukcija je bolje kot nič, a dejstvo je, da mora film najprej podpreti matična država, šele potem druge države.

Vaš zadnji film Stanje šoka, se vseeno lahko pohvali s kar nekaj tujimi vlagatelji …

Je res, a moj producent Danijel Hočevar je 'doma' zbral več kot milijon evrov (780 tisoč je produkciji namenil Slovenski filmski sklad, 310 tisoč pa Viba Film). 300 tisoč evrov smo dobili od evropskega filmskega sklada Eurimagesa, potem pa še 120 tisoč evrov od Bolgarov, 80 tisoč od Srbov, 45 tisoč od Bosancev, zdaj čakamo še na odgovor od Makedoncev. Tuji vlagatelji so v film pripeljali tudi pisano internacionalno igralsko zasedbo, na katero sem izjemno ponosen, saj menim,da sem v film privabil najboljše igralce iz naše regije.

Se junaki v filmu sporazumevajo v slovenščini?

Seveda. Razen Jova – Nikola Kojo, ki je Srb, se vsi trudijo govoriti slovensko. Celo bosanski minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović,ki je prevzel vlogo psihiatra glavnega junaka Petra Zmazka. (smeh) Jezik ni ovira. Pomembno je, da te igralec prepriča z izrazom na obrazu, z emocijami.

Kar nekaj režiserjev za svoje projekte najema'naturščke'. Ste tudi vi mnenja, da se igre ni treba učiti,temveč je to enostavno v tebi?

Nikakor ne. Težko bi me kdorkoli prepričal, da lahko zahtevno vlogo nekdo, ki nima izkušenj s filmom, odigra bolje od izkušenih igralcev. Poleg tega je filmska igra precej drugačna od gledališke in menim, da bi morali mladi slovenski igralci na začetku sprejemati manjše filmske vloge, da si naberejo izkušenj. Če bi prebrali kakšno biografijo holivudskih legend,bi videli, kako dolgo so se nekateri od njih trudili za uspeh. Jack Nicholson je dvanajst let poizkušal, da je potem dobil stransko vlogo v Easyriderju, ki ga je izstrelila med zvezde. Nihče ni uspel čez noč.

Od Outsiderja, ki je še danes tretji najbolj gledan slovenski film, je minilo 13 let. Si upate napovedati,da bo Stanje šoka podobno uspešen?

Težko je karkoli napovedovati. Želim si, da bi si film ogledalo čim več ljudi in razumelo njegovo sporočilo. Zgodba za film je zorela šest let, a je zdaj bolj aktualna kot bi bila prej, saj je na nek način proti kapitalistična. Ko sem jo napisal, morda še ni bila tako aktualna, a na mojo srečo se je v zadnjih nekaj letih pokazalo, da kapitalizem po vsem svetu razpada in uničuje družbo,zato je zgodba danes še toliko bolj na mestu. Sicer pa, tudi če nič drugega v filmu ne bi delovalo, bi se še vedno lahko izvlekel na odlične igralce in dobro zgodbo. (smeh) Zelo sem ponosen na svojo zasedbo. Emir (Hadžihafizbegović) se ja zadnjič pošalil na ta račun in rekel, da sem eden redkih režiserjev, ki ima rad igralce.(smeh) Morda tudi zato, ker si nikoli nisem želel, da bi bil eden od njih.

Ste pa zato skoraj vedno tudi scenarist, ne le režiser …

To je pogost pojav v celotni Evropi. Dobrih scenaristov enostavno primanjkuje. Ogromno se bo še moralo delati na tem področju. Dober scenarij živi in diha skupaj s celotno ekipo in še danes recimo na snemanju sem ter tja malce priredimo dialoge. Zato mi je film všeč, ker je živ organizem. Tudi sicer že s tem, ko pišeš,postaneš boljši pisec, se razvijaš skozi pisanje. Tisti, ki mislijo,da jih bo nekaj zadelo in bodo kar tako napisali uspešnico, se motijo. Vaja dela mojstra. Včasih gre lažje,včasih težje. Na svetu obstaja omejeno število zapletov v zgodbi, to ve vsak dober scenarist. Na vsakem posamezniku je, kako bo stvar interpretiral in podal ljudem. Največkrat ljudje naredijo napako, ko se na vse pretege trudijo biti originalni. Potem nastopijo t.i. umetniške blokade,ki ustvarjalce frustrirajo. Prepričan sem,da če se iskreno lotiš določene zgodbe, boš skozi proces ustvarjanja odkril tudi način, kako določeno tematiko,ki se v filmih pogosto pojavlja, podati originalno.

V Stanju šoka, ste se prvič lotili žanra komedije. Se radi s smehom prebijate skozi pereče probleme?

Nedvomno. Še vedno izhajam iz bivše jugoslovanske kinematografije in že od samega začetka sem se največ naučil od srbskih režiserjev,kot sta Živojin Pavlović in Slobodan Šijan, več kot pa recimo od Matjaža Klopčiča in Boštjana Hladnika. Ne gre za to, da bi zanikal talent slednjih, a v bivših jugoslovanskih filmih je bilo vedno bistveno več življenja, kot v slovenskih. Zelo malo je regij,kot je bivša jugoslovanska,ki bi imela toliko filmskih nagrad. Imamo za kamion palm, levov in ostale flore in favne. (smeh) Tudi Slovenija ima okoli 300 primerkov slednje!Povejte mi za en šport, v katerem bi naši osvojili toliko medalj! Ga ni … Ne zaničujem truda,ki ga ljudje vlagajo v šport,a dejstvo je, da promocija države skoz šport traja toliko, kolikor traja recimo svetovno prvenstvo,umetnost pa je večna.

Nekje sem prebrala vašo izjavo, da zaradi umetnosti morda svet ni nič boljši, zato pa je lahko lepši…

Še vedno mislim, da ta stavek lepo opisuje umetnost. Vzemimo recimo dobro knjigo. Hans Christian Anderson je še danes ime, ki vsem nekaj pove. Razmišljati bi morali o dodani vrednosti umetniških del, ki ostajajo. Žalostno je, da se danes vse gleda skozi ekonomsko logiko.

Odraščali ste kot punker,ste po duši še vedno anarhist?

Sem. Punk je bil takrat velika revolucija. Bil je fina brca v rit mainstream glasbi,odprl je ogromno prostora. In seveda,to te formira kot človeka. Škoda je, da je glasba izgubila pomen in naboj,ki ga je imela včasih. Ni več velikih skupin, velikih zgodb. Video je ubil radijske zvezde, kar ni nujno dobro, saj si vsak ob poslušanju glasbe v glavi ustvari neke svoje slike, ta svet pa nam je vsilil neke tuje slike.

A tudi vi se na nek način preživljate s slikami …

Res je. Tudi jaz se preživljam s slikami, a ustvarjam svoje slike in ne konvertiram glasbe vanje.

Bi lahko rekli,da vaš poklic narekuje tudi vašo osebno življenje?

Na nek način nedvomno. Film ima ogromno segmentov in ravno to je tisto, kar me vedno znova navduši. Opravljam zame najbolj zanimivo delo na svetu, zato svoje izbire ne obžalujem. Seveda pridejo težki trenutki, a vedno pravim, da je ustvarjanje filma, kot bi vozil avto 200km/h. Nimaš se časa ukvarjati s težavami, voziš in se na stvari koncentriraš sproti. Trudiš se, da bi vse šlo gladko in se seveda tudi nenehno prilagajaš. V tem je čar ustvarjanja. Izbral sem si ta način življenja in se sprijaznil z dejstvom, da vsega v življenju ne moreš imeti. Rad delam filme,rad imam lepe ženske in zanimive ljudi okoli sebe, rad dobro jem … Če nekdo želi imeti družino in otroke, naj jih ima, če nekdo drug želi ustvarjati pa naj ustvarja. Zakaj bi bili vsi enaki? Izbral sem si tak poklic in živim z njim.

When Words Just Don't Do

2010-08-13T13:54:00.001+02:00

Sometimes it takes a while, before you can put an experience into words and catch the whole meaning of it. I pay my bills with putting words together but often I find it difficult using only that, to express my inner fascination about something that's above it all. For more than one year my keyboard blocked, whenever I tried to write about the summer of 2009. It was hot and sunny like most of the summers before, but yet it was so much different.

When thinking about, what exactly it was that took my breath away and kept me silent for all this time, I had to say –UNCONDITIONAL DEVOTION. When someone does something just to show the world one of the biggest and most hidden pearls, while investing all they have and not even knowing if they can put a bread on a table each month, that's what I call devotion. The name Jimmy Scott might not tell you much, but his music definatelly can. His soft, sometimes very feminine voice, wrapped around all the things he had to go through in his 84 years, will smoothly conquer your ears, gently caress your soul and slowly but firmly float directly to your heart. And stay there for as long as you will let it to …

To me, Los Angeles was always a city I loved visiting, but meeting Jimmy there, gave the city of angels a whole new dimension. The bling bling around some 'so-called stars' and 'wannabes' suddenly seemed even more grotesque … It's not how many trashy magazines you're in, what kind of car you drive and how many people scream your name while you're walking down Malibu beach… The only thing that really matters is, how many people you truly and honestly touch with what you do. For that, Jimmy Scott in my eyes is the biggest star of them all. And without my dear friend Ralf Kemper and his ambitious hard working team of youngsters, I would probably never even get a chance to set my eyes on his graceness … I thank you guys for giving me the chance to witness music history in making and I unconditionally believe, that through your Little Jimmy Scott Project, people will finally see Jimmy as many of us already do … As one of the greatest music artists of all time.

Dreaming a Little Dream

2010-07-19T10:56:00.001+02:00

Včasih sem kar naprej.Sanjala namreč.Se podila med oblaki in lovila samoroge za njihove košate grive.Klatila sem zvezde z neba in jih zbirala v svoj zasanjani mošnjiček, ki je kmalu postal tako težek, da si ga nisem več mogla zavihteti čez ramo, temveč sem ga vlekla za sabo, kot utrujeni popotnik svojo malho. Nekoč.

Zdaj malo manj sanjam in toliko več delam. Kar ni nujno slabo. A počasi so iz mojega mošnjička zletele vse sanje, samorogi so mi pobegnili na neznane nebeške zelenice, ostala je na pol prazna malha, v kateri so se zaredili molji. Pogrešam sanjarjenje.Pogrešam občutek, da je vse mogoče, da se lahko zavihtim na sam vrh svojih pričakovanj in zasijem na oltarju svojih otroških sanj.

Prestara sem, da bi verjela v pravljice, a premlada, da bi se prepustila melanholiji vsakdanjika. From now on, I'm back to being a dreamer. With a capital D ...

Love Hate Relationship

2010-07-16T15:14:00.001+02:00

Vsi jih poznamo. Odnose, ki se jih otepamo, a obenem brez njih ne moremo živeti. Le redki najdejo izhod iz njihovega uničujočega primeža, mnogi pa se tako udomačijo v zavajajoči drami, da pozabijo, da si nekoč niso želeli tako živeti. Guilty as chagred. Potem, ko sem si v letu 2006 obljubila, da nikoli več ne bom žrtev Love - Hate odnosov, se jim zadnja leta, kot nalašč, ne morem izogniti.

Sovražim Medije. Sovražim, da sem njihov suženj, da narekujejo moj delovni vsakdan in mi, kot ostarela učiteljica, žugajo s svojim suhim prstom vsak mesec, ko gledam svoje bančne izpiske. Ljubim Medije. Ljubim njihove razsežnosti, možnosti izražanja ter močan vpliv, ki ga širijo skozi besedila, sliko in zvok. Sovražiim, ljubim, saj je vseeno. Sem del te kotaleče se kolobocije, brez katere si marsikdo dandanes ne zna več predstavljati vsakdana.

Včasih si želim, da bi bila dovolj močna, da bi pretrgala to navidezno vez, ki mi zadnjih pet let plačuje račune. Potem pa pride članek, ki mi dovoli, da poletim na krilih svoje ustvarjalnosti in vse je spet tako, kot mora biti. Popolno. V razmerju bi temu rekli "make up sex", v medijih pa "ego filler". Občutek pomembnosti, ko v uredništvo oddaš besedilo, ki ga bo čez nekaj dni bralo na tisoče ljudi, vsaj za nekaj ur prežene dvome in strah, da se v življenju predajaš banalnostim, kar naprej pišeš in razmišljaš le o življenju drugih in ob tem pozabljaš nase."Vedno sem hotela le pisati ..." bom rekla čez 10 let, ko bom tako kot večina aktivnih novinarjev, iskala izgovore, za hudičevo pogodbo, ki sem jo podpisala na dan, ko je bil objavljen moj prvi članek. Je še čas, da spremenim svet? Ali bolj pomembno, je še čas, da spremenim svoje življenje? Vedno bolj pogosto si namreč želim pisati zase. Ne za "kruha in iger" željne bralce ter ambiciozne urednike. I wanna tell my stories. I wanna share my thoughts and sit silently while watching them change the world... And then maybe I could love media truly madly deeply again ...

Moment of Stuckness

2010-07-16T14:12:00.001+02:00

Air in my brain, song in my head, butterflies in my stomach... Oh how I love those moments of stuckness, when I don't feel like being useful, when earning money is not the first thing on my mind and any kind of physical activity sounds like a torture. I feel lazy which I'm sure it's normal, when the scale is showing 40 degrees, when clouds on a crystal clear sky, are not moving for an inch and even my hyperactive doggie is laying in the coldest corner of the house. Moment of stuckness is embracing my apatic day, pushing it towards a serious vegetation in harmony with stilness and the empty department of action. Stuckness. What an ugly word for this lovely day.

1+1 = 1

2010-07-07T10:49:00.000+02:00

Are we not like two volumes of one book?

~ Marceline Desbordes-Valmore ~

Lobotomy Wanted

2010-05-27T02:13:00.000+02:00

Ko sem bila majhna, me je iz tira spravilo, če se nisem smela pred spanjem pocrkljati v postelji svojih staršev. Ko sem malo zrasla, mi je dan pokvarila slaba ocena v šoli in prepoved sladkarij pred kosilom. Ko sem začela obiskovati srednjo šolo, sem se anemično spopadala s težavami pubertetnikov in bila prepričana, da huje ne more biti. Ob vstopu na fakulteto, mi je največ živcev požrl šolski sistem in njemu pripadajoče obveznosti, potem pa sem začela delati in živela srečno do konca svojih dni. I wish.

Delati. Naj razjasnim, da nikakor ni težava v delu. Več ga je, bolj sem vesela in večji je moj delovni zagon, pa čeprav podkrepljen s podočnjaki do kolen. Period. Delati z ljudmi.

Načeloma jih imam rada. Vse. Ugotavljam, da včasih še preveč. A tudi moja brezmejna brezpogojna ljubezen do sočloveka se konča, ko nekdo s svojimi frustracijami ovira moje delo. Moje sanje, moje cilje, veter v mojih krilih in še bi lahko poetično naštevala.Takrat se nasmeh na Shiinem značilno pozitivno nastrojenem obrazu, spremeni v veliko gubo sredi čela, ki izbočena opozarja, da se bo nekaj zgodilo. In ta 'nekaj' ni nič dobrega, da se razumemo.

Vse kar si želim je ... znotraj tega paranoično ogroženega koščka sveta, kjer povprečnost kraljuje na vrhu lestvice zaželenih lastnosti, opravljati moje delo neodvisno od kompleksov ljudi, ki hočeš nočeš krojijo moj delovni vsakdan. Bi šlo? Ali smo res popolnoma brezupni in bomo s svojimi prirojenimi frustracijami dosegli, da se iz Slovenije izselijo prav vsi kreativni biseri, ki doma niso mogli najti svoje školjke? In potem se bomo zopet spraševali, zakaj v domačem ustvarjalnem zalivu ni dovolj sadežev ... Ker so jih tuji ribiči bistveno bolj veseli!

Be careful what you dream of ...

2010-04-07T00:01:00.001+02:00

... because it just might come true. Pazite kaj sanjate, saj se lahko uresniči. Lahko vas ujame nepripravljene, šibke in neodločne. Lahko vas potolče bolj kot neuspeh, vas dvigne nad vaša pričakovanja in vas pahne v svet, ki ga ne obvladujete. Pazite kaj sanjate, saj se vam lahko uresniči in ko se to zgodi, obstaja možnost, da ugotovite, da si tega sploh niste želeli. Ali še bolj verjetno, da se svojih sanj bojite... Be careful what you dream ... because it always eventualy comes true.

Painting by: Salvador Dali

Prosim pohodite me še enkrat...

2010-03-25T14:12:00.000+01:00

... ker bom potem še močnejša. Ker se bom potem ob vsakemu vašemu poizkusu napada in omaloževanja mojega dela, le nežno nasmehnila in nadaljevala svojo začrtano pot. Prosim pohodite me še enkrat, da me bo manj bolelo, ko se bom znašla v sredini vaših kompleksov, ko me bodo teple vaše prazne besede in kaznovala vaša razrahljana hrbtenica. Prosim pohodite me še enkrat, da bom namesto žalosti ob tem občutila kreativno jezo, ki me bo slej ko prej ponesla še višje od vaše ozkogledanosti in omejenosti.

Prosim pohodite me še enkrat, da se bo v moji krvi zrcalil vaš prazen obraz in bo v zvoku vaših ponošenih čevljev odzvanjal moj ponos. Prosim pohodite me še enkrat, da se bom večkrat spomnila, zakaj vztrajam na tej cesti, ki me vodi do templja, kamor si ljudje, kot ste vi, vse življenje želijo vstopiti. Prosim pohodite me še enkrat, da bom iz prahu vašega občutka ogroženosti vstala bolj čista kot kdajkoli prej. Prosim pohodite me še enkrat ... saj bo potem vaš zadnji korak skozi moje življenje bližje.

LOS ANGELES – mesto kjer ima vsak sanje

2010-02-19T12:18:00.001+01:00

Kuj železo, dokler je vroče, pravijo. Glede na to, da sem danes 'v moodu', da malce updatam sobo s pogledom na moje srce, nikakor ne morem mimo mesta angelov, ki sem ga prvič obiskala leta 2006, kar tisti, ki spremljate moj blog od začetka že veste, tisti, ki boste danes nanj zašli slučajno, pa si več o tem, kakšno vlogo je Los Angeles imel v mojem prejšnjem kaotičnem čustvenem življenju lahko preberete tukaj . Sonce, Kalifornija in zven oceanskih valov, ki v mehek pesek rišejo svoje zgodbe. Los Angeles od mene za vas ...

Kdo še ni slišal zanj! Los Angeles, mesto angelov, svetovna prestolnica zabave in še kako drugače bi ga lahko poimenovali. Vsi ga poznajo, a le malo je tistih, ki lahko zatrdijo, da so ga resnično začutili. Z vsemi prednostmi in slabosti. Z vsemi nasprotji, čari, napakami in dvoličnostmi.

Večina v Kalifornijo zaide zaradi vremena, saj se ta košček zemlje lahko pohvali z izjemno klimo v kateri kar dve tretjini leta sije sonce. Los Angeles je nedvomno sanjsko mesto za vse tiste, ki si življenja ne predstavljajo brez morja, plaže, sonca in vetra v laseh. Mesto angelov s svojimi 13 milijoni prebivalcev, razporejenimi po dobrih 1300 kvadratnih kilometrih, le redko koga pusti hladnega. Določeni se vanj zaljubijo ob prvem obisku, spet drugim se zameri po prvem zaužitem hamburgerju. Večina ga obišče zaradi Hollywooda, središča sveta zabave, ki v svojem jedru skriva ogromno legendarnih filmskih, glasbenih ter televizijskih ustvarjalcev. Kljub temu pa Los Angeles še zdaleč ni pravljična dežela, kot ga pogosto prikazujejo filmi. Je mnogo več kot to. Je mesto, kjer imajo vsi sanje. Mesto kjer so plastične operacije del vsakdana in vsaj tako normalne kot umivanje zob. A kljub temu je v vsej svoji 'izumetničenosti' Los Angeles še vedno kruto iskren do vsakega, ki se vanj poda.

Nihče vas ne bo čudno gledal, če se boste ob treh zjutraj na vratih lokalne samopostrežne prikazali v pidžami, zato pa pričakujte očitajoče poglede na 3rd Street-u v Santa Monici, če se boste tam sprehajali s cigareto v ustih. Američani so ljudje nasprotij, način življenja pa se lahko drastično spreminja iz ulice v ulico. Tako bi na glavni promenadi Santa Monice kajenje plačali z vsaj 900 dolarji kazni, medtem ko je povsem sprejemljivo, če si cigareto prižgete takoj za vogalom te turistične ulice. Ne poizkušajte razumeti. Tako pač je in če se odpravljate na ta sončni konec sveta je bolje da se sprijaznite, da se tam večina drži pravil. Ker se kršenje le teh pač ne splača.

Najlepši način da spoznate obalo mesta angelov je, da najamete kabrioleta, si okoli glave zavežete ruto in se odpeljete do Malibuja, nato pa se počasi spuščate preko Santa Monice, Venice Beacha vse do surferskega raja Huntington Beacha. Ljubitelji prostega plavanja raje poiščite kakšen bazen, ki jih v vseh okrožjih kar mrgoli, ocean namreč ni najboljša izbira za kravl in žabico. Valovi so idealni za vse ljubitelje deskanja na vodi, ostali na plažo prihajajo predvsem zaradi sončenja, druženja in zabav, ki so idealni zaključek vročih poletnih dni.

(foto: Marta L. )

Kot vsako velemesto, tudi Los Angeles v sebi skriva nekaj za vsakega, edino kar lahko med bivanjem v drugem največjem mestu Združenih držav pogrešate, je staro mestno središče. Mesto angelov namreč nima neskončno dolgih ulic polnih kavarn, butikov, knjigarn, etc. Večina tovrstnega dogajanja je strnjenega v nakupovalnih središčih, kjer se ljudje največkrat sprehajajo s kavo v roki, le redki si vzamejo čas, da okusno poživilo spijejo sede v družbi prijateljev.

( foto: Marta L. )

Težko v nekaj stavkih povzamem, kaj vse skriva Los Angeles. Na vsakem koraku vas pozdravljajo velike razlike med bogatimi in revnejšimi sloji, da bi razumeli veličino raznolikosti mesta pa bi se morali sprehoditi po prestižnih predelih mesta kot so Rodeo Drive, Beverly Hills, Bel Air ipd. ter se zapeljati čez predele, kjer so svoj skromni dom našli izseljenci, ki se po najboljših močeh trudijo preživeti iz dneva v dan. Na eni strani umazanija, na drugi presenetljiva navidezna popolnost, čudaška odprtost nasproti omejenemu patriotizmu, izjemne priložnosti gredo z roko v roki z odrekanjem v mestu, kjer lahko čez noč uspeš in ravno tako hitro propadeš. Še vedno pa Los Angeles ostaja košček zemlje, kjer so dovoljene sanje, od vas pa je odvisno, kako jih boste izživeli.

Stvari, ki jih v Los Angelesu ne smete izpustiti:
- Obisk filmskih studiev ( priporočamo predvsem Universal studios)
- Obisk Disneylanda ( prebudite otroka v sebi in preživite dan s kultnimi risanimi junaki kot so Miki Miška in njegovi prijatelji)
- Sprehod po znamenitem Hollywood Walk of Fame-u, kjer ima svojo zvezdo večina umetnikov, ki nekaj pomenijo v svetu zabave
- Obisk Hollywood muzeja ter muzeja voščenih lutk Madame Tussaud's, ki je letos ponovno zaživel v prenovljeni različici
- Obisk galerij kot so Museum of Contemprorary art ter Getty Museum, ki se skriva na pobočju Santa Monica Mountains in ponuja izvrsten razgled na mesto
- Vožnja na vrh Mullholland Drivea – Top of the Hollywood od koder se prav tako ponuja razgled na mesto
- Obisk Santa Monice, kjer boste z malo sreče v oceanu zagledali delfine
- Sprehod po znameniti Venice Beach, kjer lahko srečate lokalne posebneže, nadarjene glasbenike ter ostale umetnike
- Nakup svežih živil z vsega sveta na Farmer's marketu, ki stoji na aveniji Fairfax

ATENE – Mesto, kjer še danes za vsakim vogalom živijo bogovi

2010-02-19T11:15:00.000+01:00

Evo, pa sem se spet malce polenila in skoraj mesec dni je minil od zadnjega bloga. Mnogo preveč, se strinjam ... Morda sem ravno zato zopet odprla svoje novinarske mape in izbrskala članek, v katerem sem naravnost uživala. Potopisi so me spremljali že v osnovni šoli, ko sem sanjala, da bom nekoč skupaj z Zvonetom Šerugo potovala po svetu in domov pošiljala le sestavke, ki bodo pričali o mestih, ljudeh in kulturah, ki jih srečujem na svoji pestri življenjski poti. To poglavje sem kasneje sicer preskočila, vseeno pa imam to srečo, da sem imela v zadnjih letih priložnost potovati ravno dovolj, da sem združila prijetno s koristnim in tale kratek potopis, so v bistvu razglednice iz grške prestolnice, ki so bile objavljene v reviji Hopla. V prihodnjih tednih se bom potrudila, da z vami delim tudi ostale članke, ki so nastali med izleti po Evropi ter sončni Kaliforniji. Malce sonca nam v teh zimskih dneh zagotovo ne bo škodilo. Do naslednjega potovanja!

Z Atenami sem se prvič srečala v osnovni šoli, ko smo se pri zgodovini vrteli okoli njih večkrat in bolj intenzivno, kot se eksotična plesalka vrti okoli svojega plesnega droga. Če bi rekla, da so me že takrat osvojile s svojimi zgodbami, filozofi in ponosnimi akropolami, bi se zlagala. Zares dotaknile so se me šele, ko sem pred leti slučajno pristala v tem zgodovinskem mestu, medtem ko sem čakala na ladjo za Kreto. Bilo je prepozno, da bi ušla njihovem čaru, zaman sem se upirala duhovom preteklosti, ki so me objemali na vsakem koraku in od takrat se v grško prestolnico vztrajno vračam.

Večina ob omembi Aten najprej pomisli na Olimpijske igre, sama pa si v spomin vsakič znova prilkičem prvi sprehod do Akropole (pomeni mesto na robu), ki se bohoti nad starim delom mesta in med svoje stebre še danes upravičeno privablja množice turistov. Teh ne moti niti to, da na območju Akropole, kjer se za vsakim vogalom skrivajo kamni, ki bi lahko dneve in noči pripovedovali zgodbe o časih, ko so se okoli njih srečevali največji filozofi in umetniki našega časa, že od leta 1975 poteka renovacija zgodovinskih objektov, na katerih so zob časa in vojne žal pustile svoj pečat. Ni lepšega kot z vrha Partenona, templja, ki je bil posvečen boginji Ateni in ga je do danes streslo vsaj 100 različnih potresov, s pogledom objeti celotno mesto. Slednje skriva dobrih 700 tisoč prebivalcev, njegovo obrobje pa še vsaj 3 milijone več!

Če ste dobili vtis, da se Atene še danes lahko postavijo le s svojo pisano zgodovino, se opravičujem. Atene so mnogo več, kot le nekdanji umetniški, filozofski in politični center zahodne družbe. Danes so modrna prestolnica, ki nudi dom velikim svetovnim umetnikom obenem pa so tudi idealno pribežališče mnogim Afričanom, Pakistancem ter Azijcem. Slednji predstavljajo vse večji problem, saj navadno živijo na robu družbe, se zbirajo na ulicah in hočeš nočeš na trenutke kvarijo podobo tega belega mesta. Kot vsako veliko mesto imajo tudi Atene soseske, ki se jih splača videti in tiste, za katere je bolje, da se jim na daleč izognete. Ko se spustite z Akropole si obvezno privoščite kavo v Plaki in nikar ne bodite presenečeni, če boste naročili frape in vam bodo namesto ledene sadne kašice postregli z mrzlo kavo, v kateri bodo plavale kocke ledu! Brez skrbi, vse je tako kot mora biti in nikar se ne kregajte z njimi, da ste naročili nekaj drugega. Ena od prvih stvari, ki jih je v Grčiji težko prezreti je, da se vse dela naglas. Pogovarja, poje, krega, kolne med vožnjo, ni pomembno kje in kdaj, le da se vas sliši! Svojevrstna izkušnja je tudi vožnja s taksijem, saj se lahko v parih minutah naučite kar nekaj uporabnih grških besed, ki niso primerne za uporabo v prisotnosti otrok. Druga stvar, ki jo je težko spregledati je, da nikakor niste pravi Grk, če dnevno ne zaužijete vsaj kozarček pijače, ki bi jo marsikateri zdravnik uporabil tudi za razkuževanje ran. Dejstvo, da prihajate iz Slovenije, ki je pitje ravno tako na nek način razvila v nacionalni šport, vam pri verižnem nazdravljanju z rakijo ne bo prav veliko pomagalo, zato previdno z njo!

Če ste si od nekdaj želeli videti menjavanje državne straže pred parlamentom, potem so Atene pravi kraj za to. V neposredni bližini glavnega mestnega trga Sintagme stoji straža, ki simbolično varuje vhod v politično najpomembnejšo atensko zgradbo. Nihče vam ne bo zameril, če se boste želeli slikati z njimi, a nikar ne pričakujte, da bodo z vami spregovorili kakšno besedo, to jim je namreč prepovedano. Ljubitelji umetnosti nikakor ne smete zamuditi obiska Gazija, predela kjer so prej kraljevale tovarne in delavnice, danes pa je poln modnih barov, galerij in studijev mladih umetnikov, ki so svoj prostor našli v grški prestolnici. Slednja vas domov ne bo pospremila s pravim vtisom, če vsaj enkrat ne boste večera preživeli v družbi grških glasbenikov in ritmih bouzukije (grško brenkalo), ob katerih vsi pozabijo na razlike med njimi in plešejo dokler jih sonce ne prežene domov. Sicer je ritem grškega življenja še danes večinoma v skladu z njihovim reklom ‘siga suga’ (pomeni počasi počasi). Morda se ravno zato niče pretirano ne pritožuje nad zamudami na letališču, čakalnimi vrstami na informacijah in lenimi kačami ljudi, ki se vlečejo po ulicah.

Atene imajo veliko ponuditi, od vas je odvisno, koliko ste pripravljeni vzeti in kako močno se boste prepustili grški mentaliteti, ki vas lahko posrka vase in poskrbi, da bo vaše bivanje v domovini Platona nepozabno in pristno. Yamas! ( Na zdravje!)

iUniverse*

2010-01-28T15:10:00.000+01:00

Lollobrigida so kot dober seks

2010-01-28T14:44:00.000+01:00

Pred kratkim sem za Hopla naredila intervju z enimi in edinimi Lollobrigida. Nedvomno si zaslužijo objavo na mojem blogu. Zakaj? Ker si upajo biti to kar so in predvsem, ker jih druži nekaj, na kar je večina glasbenikov že pozabila - zabava. Zato bleščice na obraz in gremoooo ...

Manekenke, ki pojejo in igrajo na inštrumente

Skupina s smešnim imenom je pred časom kot strela z jasnega zadela tudi Slovenijo. Bend, katerega idejna vodja pevka Ida je tudi prepoznavni hrvaški televizijski obraz, poleg nje sestavljajo še spremljevalna vokalistka Petra, kitarist legendarnih Pips, Chips& Videoclips Šinec, ter trije slovenski glasbeniki Kleemar, David in Jernej. Slednji nam je skupaj s simpatično pevko izdal, kaj se skriva za njihovim opaznim scenskim nastopom, kako znotraj skupine gladijo slovensko-hrvaške odnose ter kje hranijo nagrado MTV Adrie, ki so jo v hudi konkurenci osvojili v začetku novembra.

Opisujejo vas, kot enega najbolj 'bleščičastih’ bendov na območju bivše juge. Kako komentirate to?

Ida: Mislimo, da sta tako Ceca kot Lepa Brena precej bolj ‘bleščičaste’ kot mi, zato sta obe moji vzornici. (smeh). Večkrat slišim tudi, da sem precej podobna Breni, predvsem zaradi malce daljšega nosu in opaznih modrih oči. Manjka mi le še dekolte, tako da čakam moža, da mi ga plača. (smeh)

Kdo izbira kostume, zaradi katerih ste si zaslužili zgoraj omenjeni naslov ‘bleščičaste skupine’?

Ida: Vse se dogaja precej spontano. Prepričana sem, da so se fantje pridružili skupini predvsem zato, da se lahko vsaj enkrat v življenju oblečejo tako, kot so si vedno želeli. Edino pravilo je, da so oblečeni tako, da se ljudje za njimi obračajo. Zadnje čase dobivamo veliko ponudb mladih modnih oblikovalcev, ki jim dajemo možnost, da na odru predstavijo svoje umetniške inštalacije. Gre za princip nekakšne reciklacije, uporabimo stvari, ki so odslužile svoj namen. Skušamo se držati tudi tega, da za kostume ne zapravimo več, kot znaša naš honorar za nastop. Iz tega sledi, da se znajdemo s tem, kar imamo, uporabimo domišljijo in rezultat je viden na naših koncertih. (smeh)

Kako bi opisali vaš stil glasbe? Nekateri vas opisujejo kot elektro pop, spet drugi zraven omenjajo še punk rock?

Jernej: Glede na to, da smo vsi člani skupine precej eklektični, je taka tudi naša glasba. Avtorica večine idej je Ida sama ...

Ida: Vas zanima, kako se je vse skupaj začelo? Bila sem sama s strtim srcem in klaviaturo z dvema oktavama, ki je izvirala še iz mojega otroštva. Začela sem se igrati z melodijami in počasi se mi je pridružila še prijateljica, nastopali sva, potem so se priključili še fantje, med njimi tudi trije Slovenci, ki večino mojih elektro pop idej vsakič znova oblečejo v punk rock izvedbe. Ne morejo si pomagati. Taki so. Uporniki po duši. V tem je tudi čar vsega procesa ustvarjanja glasbe v skupini. Zamisliš si nekaj in na koncu dobiš nekaj tretjega. Precej bolj zabavno, kot če bi doma sedela in se sama igrala s klaviaturami.

Ali slovensko-hrvaški politični odnosi v zadnjih mesecih vplivajo tudi na odnose v skupini, glede na to, da Lollobrigido sestavljate trije Hrvati in trije Slovenci? (smeh)

Jernej: Še dobro, da obstajajo ti stereotipi o Slovencih in Hrvatih, če ne se ne bi imeli v skupini zaradi česa dražiti. Vse bi bilo preveč idealno potem. (smeh) Požvižgamo se na to in menim, da smo ravno mi super dokaz, da se lahko Slovenci in Hrvati enkratno razumejo med sabo.

Ida: Kar naprej se hecamo na ta račun. Oni nam pravijo, da smo neumni in divjaki, mi pa njim, da kar naprej komplicirajo ter da so dolgočasni v tem svojem evropskem perfekcionizmu. (smeh) Kdo ve, morda bomo nekoč na to temo posneli tudi pesem in ji dali naslov, npr. Hrvatica se je zaljubila v Slovenca’.

Pred časom ste prejeli nagrado MTV ADRIE za najboljši bend na področju ‘Balkana’. Kaj se je za vas spremenilo od takrat?

Jernej: Predvsem se je povečalo povpraševanje. Zdaj nas poznajo praktično vsi, tudi tisti, ki prej nikoli niso slišali za nas. Skupaj s prepoznavnostjo se višajo tudi honorarji in še danes ne moremo verjeti, da smo v družbi nominirancev med katerimi so bili Dubioza Kolektiv, Elvis Jackson, Darkwood Dub ter Superhiks, nagrado domov odnesli ravno mi.

Pri komu doma je nagrada našla svoje mesto?

Ida: Pri nobenemu. Ker smo jo morali na prireditvi po slikanju vrniti organizatorjem, ki so nam obljubili, da nam jo bodo po pošti poslali na dom. Očitno se je pošiljka nekje vmes izgubila. Morda je bila stvar všeč poštarju in si jo je sposodil.

Jernej: Nič škode. Gre še za enega ‘praholovilca’. Če sem iskren, nagrada ni tako pomembna, kot to, da lahko delamo glasbo, v kateri se zabavamo in uživamo.

Prej, ko sta skupino sestavljali dve dekleti, so vas večkrat predstavljali kot ‘manekenki, ki pojeta’, kako bi se opisali zdaj?

Ida: Še vedno smo manekenke, le da zdaj ne le pojemo, temveč tudi igramo na inštrumente. (smeh) Splača se nas priti pogledati v živo, saj smo na odru še lepši, kot na slikah.

Happiness in a Box

2010-01-05T04:11:00.000+01:00

Whoever said that happiness can not be put in a box was wrong. I received one more than a week ago and it was filled with love, happiness, trust and laughter. Did I mention sun?! It was shining all the way through me everytime I would open the box ... In 3 days I will go chase that happiness far away. To a place where sun always shines, where watter is all around you and the sky has no limit. Thank you my love ...

Netoleranca Inc.

2010-01-05T03:53:00.000+01:00

Med 'svojimi' veljam za razmeroma miroljubno bitje z visokim pragom tolerance, kar na kratko pomeni, da mi lahko precej dolgo skačete po glavi, preden izbruhnem in vam na glavi razbijem stol. Na svetu obstaja le nekaj stvari, ki me dotolčejo in na katere nikakor nisem odporna. Krivica, lenoba, aroganca in neumnost so nedvomno ene od njih, pred kratkim pa se jim je, sodeč po reakcijah mojega telesa, pridružila še pšenica. Kdo bi si mislil, da bo alergija na pšenično moko doletela nedvomno največjo ljubiteljico palačink daleč naokoli! Not fair! Skoraj tako neprijetno in nadležno kot strah pred letenjem pri tistih, ki ljubijo potovanja - tudi mednje se lahko brez dvoma zapišem. Ne vem kaj natanko je zbudilo to zlobno ujedo, da je začela kljuvati moje telo ravno zdaj, po vseh teh letih brezskrbnega uživanja sladkih pregreh, a časi, ko sem z užitkom pojedla kos torte ali si palačinko namazala z nutelo, so nedvomno mimo, saj jim zdaj ponavadi sledi občutek tesnobe, napihnjen trebuh, težave z dihanjem in utrujenost.

Lep začetek leta boste rekli, a če pogledam celoten incident s svetle plati, se bom tako končno rešila nesnage iz svojega telesa, začela živeti bolj zdravo in če mi bodo zvezde naklonjene celo izgubila kakšen kilogram :-) Netoleranca je zoprna stvar, v kakršnikoli obliki že se pojavi, zato je moj novoletni sklep, čeprav se jih menda dandanes nihče več ne loteva resno, da bom bolj tolerantna. Poizkušala bom modro reševati krivice,se diplomatsko lotevati lenobe, ignorirati aroganco in podučiti neumnost. Ni vrag, da sčasoma ne bom pregnala tudi zlobne pšenice!

Smartest Kid 'in town'

2009-12-21T13:02:00.002+01:00

This poem was nominated by UN as the best poem of 2008, Written by an African Kid ...

When I born, I black.

When I grow up, I black.

When I go in Sun, I black.

When I scared, I black.

When I sick, I black.

And when I die, I still black.

And you white fellow.

When you born, you pink,

When you grow up, you white,

When you go in sun, you red,

When you cold, you blue,

When you scared, you yellow,

When you sick, you green,

And when you die, you gray..

And you calling me colored?

Za manj boleči včeraj, lepši danes ter svetlejši jutri

2009-12-20T02:46:00.002+01:00

Glede na to, da se je med moje rjuhe zopet zavlekla nespečnost, bom nadaljevala s svojo serijo intervjujev in tokrat na stene sobe s pogledom na moje srce obesila intervju (objavljen v reviji Hopla), ki ga nedvomno lahko uvrstim med tiste, ki so se me dotaknili, bolj kot bi se me, kot objektivne novinarke morda smeli. Odveč je poudarjati, da svet z vsakim dnem tone v globlje brezno pogoltnosti, maščevalnosti ter sebičnosti, a ta blog ne bo namenjen temu, kar nas vsakič, ko pomislimo na to, vrže v mračno stanje zamišljenosti in skrbi. Nasprotno. Prostor bom namenila osebi, ki se vsak dan trudi, da bi s svojo dobroto na obrazih svojih sogovornikov izvabila nasmešek. Ženski, ki dnevno rešuje tragične usode posameznikov, ki ne vedo kako naprej. Ta blog posvečam Vam, Vlasta Nussdorfer.

TOŽILKA V PREOBLEKI DOBRE VILE
"Ljudje se morajo naučiti dajati"

Težko bi našli besede, ki bi lahko opisale delo tožilke in predsednice društva Beli obroč, ki je svoje življenje posvetila tistim, ki jih življenje le redko boža. Namesto besed govorijo njena dobra dela, ki jim ni videti konca. Neverjetno skromna gospa, ki še vedno verjame, da so na svetu dobri ljudje, ki jim ni vseeno za druge. S solzami v očeh pripoveduje o žalostnih zgodbah, s katerimi se srečuje iz dneva v dan, ko beseda nanese na njeno družino in njenih šest izdanih knjig, s prodajo katerih vsako leto zbere nekaj dodatnega denarja za Beli obroč, pa se ji usta razlezejo v nasmeh. Vlasto Nussdorfer mnogi opisujejo kot dobro vilo in težko jim oporekamo. Medtem ko vedno najde lepe besede in roko pomoči za ljudi, ki ne vidijo izhoda, je nas v mrzlem jesenskem dnevu razvajala s svežimi mandarinami in oreščki. »Da boste zdravi,« je odvrnila, preden se je prepustila intervjuju, ki je pred vami.

Ste že od nekdaj radi pomagali drugim?

Nedvomno. Že v osnovni šoli sem dovolila vsem sošolcem, da so od mene prepisovali domače naloge. Smilili so se mi vsi, ki niso imeli ničesar. Lahko bi rekla, da sem imela izredno močan prirojen čut za sočloveka, ki se je še poglobil med leti, ki sem jih preživljala pri teti. Bila je krvodajalka in tudi meni je pokazala kako lahko z darovanjem krvi pomagam drugim. Kasneje se je vsa skrb za druge le še stopnjevala.

Ste se zato odločili, za poklic tožilke?

Tega ne bi mogla reči, saj me je do slednjega pripeljala predvsem usoda. Slučajno sem dobila ravno pripravništvo na tožilstvu in zgrožena sem bila nad odzivi ljudi nad to funkcijo. Jaz nasprotno sem funkcijo tožilca dojemala kot izjemno pozitivno, saj je bil navsezadnje na strani žrtve in zato se mi je ta poklic vedno zdel skrajno pravičniški.

Ko ste začeli s pripravništvom, ste imeli doma štiri mesece staro dojenčico. Ste se takrat naučili uspešno usklajevati poklicno in družinsko življenje?

Od nekdaj sem bila strašno organizirana. Ko sem v 4. letniku fakultete zanosila, sem se odločila, da želim diplomirati preden bom rodila in to mi je tudi uspelo. Čas vedno izkoristim maksimalno, nikoli ne zamujam, raje pridem prej. Tudi med pripravništvom je bilo tako.

Menite, da ste čut za sočloveka prenesli tudi na svoja otroka?

Vsekakor. Na začetku sta norčevala iz moje pretirane skrbi, zdaj tudi sama živita podobno. Od malega sem ju opozarjala, naj pomagata starejšim in lahko rečem, da sta se hitro navzela sočutnosti.

Kaj je po vašem mnenju najbolj dragocena lekcija, ki se je moramo naučiti kot otroci, da lahko zrastemo v uspešne odrasle?

Pomembno je, da otroka navadimo delavnosti. Še tako pameten otrok, v življenju ne bo veliko dosegel, če bo len. Pomembno je tudi, da ga naučimo sprejemati odgovornosti za svoja dejanja, ga naučiti da zna poskrbeti zase in za druge, če je treba. Kot ptice naučijo svoje mladičke leteti, tako moramo tudi mi naše otroke varno poslati v svet. Morajo začutiti, da so pomembni brez da jim neprestano visimo za vratom in nadzorujemo vsak njihov gib.

V vseh teh letih dela z mladoletniki ste verjetno slišali ogromno žalostnih zgodb. Ste se naučili, da jih več ne nosite domov, ali vas vaše delo spremlja povsod?

Domov vedno prinesem zadnjo zgodbo, ki ponavadi izbriše vse prejšnje. Letno dobim le na naslov Belega obroča okoli 3000 pisem različnih ljudi z različnimi potrebami, tako da je tega res ogromno. Nekateri le delijo svojo življenjsko zgodbo, drugi se znajdejo v hudih življenjskih stiskah iz katerih ne vidijo izhoda. Preberem vsa pisma in slej ko prej tudi odgovorim nanje. Ves čas jih berem, tudi pri frizerju, kjer večina žensk največkrat seže po rumeni literaturi (smeh).

Beli obroč uspešno deluje že skoraj šest let, kako bi ocenili napredek društva od ustanovitve do danes?

Napredek je ogromen. Na začetku smo ljudem pomagali le finančno, zdaj jih učimo, kako se s stisko lahko spopadejo sami. V naših prostorih jim nudimo psihoterapevtsko pomoč, pokažemo jim kako si najdejo službo, odkrijejo kaj jih v življenju veseli in podobno. Po vsej Sloveniji potekajo tudi dobrodelni dogodki, na katerih združujemo umetnike in pomembne ljudi z vseh vetrov, ki so pripravljeni svoj čas in denar deliti s tistimi, ki jim je težko. Lani smo tako razdelili kar 52 tisoč evrov med 1000 družin.

Slovenci radi pomagamo?

Da, a ne sami od sebe. Menim, da bi se moralo o tem več govoriti. Opažam, da raje in lažje dajejo revni, ne bogati. Morda bi morali vsi premožni ljudje kdaj poizkusiti živeti kot reveži in potem bi razumeli, v kakšni stiski se posameznik lahko znajde. Večina je tako otopela v svojem udobju, da ne vidijo dlje od svojega dvorišča. Tudi mediji vse preveč poudarjajo lepoto in mladost, zato je javnost tako nestrpna do drugačnih.

Bi lahko rekli, da je nesebična pomoč drugim, hkrati tudi posebno darilo za nas same, saj nam daje občutek, da smo storili nekaj za boljši svet?

Občutek ob dajanju, je lep. Če z veseljem daš, te to obogati in ljudje se tega premalo zavedajo. Ljudje se morajo ponovno naučiti dajati. Pomembno je tudi, da se v dobrih delih povežemo med sabo, saj smo tako še močnejši.

Potemtakem en sam človek ne more spremeniti sveta?

Seveda ne. Spremeni lahko sebe in svoj dom. Od nikogar se ne pričakuje, da bo rešil svet. Najprej moramo razčistiti s sabo, moramo biti skromni in zmanjšati želje, ki zadnja leta segajo previsoko. Predvsem pa moramo imeti radi sebe, negativen človek namreč ni sposoben ničesar dati ljudem okoli sebe.

Glede na to, da ste uspešno aktivna na več področjih, se kdaj zgodi, da vam zmanjka energije? Če se, kje jo zopet najdete?

Energije mi zmanjka, če sem zelo žalostna. Občutljiva sem na krivice in s slednjimi se v svojem delu srečujem vsak dan. Ponavadi si baterije napolnim na predavanjih ali promocijah svojih knjig. Ljudje so tisti, ki mi dajejo energijo. Njihov odziv, ki je največkrat izjemno pozitiven, mi daje vedeti, da delamo nekaj dobrega. Veliko je dobrih ljudi in čeprav so časi težki, verjamem v to, da lahko skupaj polepšamo vsakdan tistih, ki ne poznajo svetle plati življenja. Ob tej priložnosti bi se tudi zahvalila vsem, ki so kdajkoli karkoli darovali …

Vsi, ki bi želeli na kakršenkoli način prispevati k uspešnem delovanju Belega obroča, več informacij najdete na njiovi spletni strani.

Stage - Less

2009-12-17T18:07:00.000+01:00

Zadnja leta se uspešno izogibam odru. A vsake toliko me 'odrska mrzlica' ulovi in postavi pred oči znanih in neznanih obrazov. Kako me vidijo in dojemajo, vedo le oni, a jaz tistih nekaj minut uživam. Pogrešam glasbo. Pogrešam vso kreativnost povezano z ustvarjanjem skladb. Pogrešam sodelovanje z različnimi podobno mislečimi sanjači, ki mi dovolijo, da letim visoko nad tlemi in se vrnem po zadnjem odpetem refrenu. Bolevam za stage-less sindromom. Danes ga bom zopet malo zdravila. Kar tako, ker je ravno 'veseli december'. Stage-Less no more.

Redni servis ali hiša brez 'h'-ja

2009-12-16T19:44:00.000+01:00

Pride dan, ko mora vsak dober gospodar svojo mašino odpeljati na redni servis. Sama sem v tem precej nedosledna, priznam. Resnica je, da stvarem ne posvečam veliko pozornosti, dokler se ne pokvarijo tako hudo, da so popolnoma neuporabne. Tako sem zadnja dva meseca članke pisala na Toshibi, sredi katere je, namesto črke 'h', sevala grda škrbina. Sčasoma sem se navadila na to, da moram vsakič ob pritisku na 'luknjico' stisniti trebušne mišice in, če bom imela srečo, se bo na ekranu narisal zverižen 'h', ki se mimogrede v slovenskih besedah pojavlja presneto pogosto!

Glede na to, da 2/3 svojega dela opravljam za računalnikom, bi bilo pričakovati, da bom po tednu 'redne telovadbe' zbrala vso voljo in se sprehodila do pooblaščenega servisa, a temu seveda ni bilo tako. Moja uboga Toshiba je trpela v svoji zapostavljeni vlogi vse do danes, ko sem se bila na servis primorana odpeljati zaradi povsem drugega razloga. O slednjem ne bi razpravljala, vsem le namig: Če imate na prenosniku odprtino za kartice fotoaparatov, nikar ne potiskajte notri vsake kartice, ki vam pride pod roke ... Mojo Toshibo so danes uspešno operirali, ji odstranili tujek ter sproti še zapolnili škrbino na tipkovnici. Ko sem se vrnila domov, sem bila polna pohval za ustrežljive serviserje v Stegnah, dokler nisem z zagonom sedla za računalnik, da bi preizkusila čar črke 'h' in ugotovila, da je tipka že tam ... a nima prav nobenega učinka. Je le vsa nova, lepa in sijoča. Prvič mi je šlo na živce to, da je nekaj lepo, a popolnoma neuporabno. Očitno sem obsojena na 'copy' -- 'pastanje' ... Imam pa lep računalnik ... Puf!

p.s. Ta 'redni servis' blog je našel navdih v današnjem obisku ginekologinje, ki mi je prijazno namignila, da se moram 'servisirati' vsaj enkrat na tri leta in naj se nikar ne zanašam na to, da me bodo vsakič znova prosili, da se oglasim mimo ... Oh well, saj se trudim, a očitno nisem tip ženske za servisiranje - še dobro da nimam avta, ker bi se danes zagotovo vozila le po treh kolesih ter z luknjo v strehi!

David Ritz - mož ki živi svoje sanje

2009-12-15T13:11:00.002+01:00

Glede na to, da mi manjka še vsaj 40 postov, da dosežem magičnih 300, ne vidim razloga, zakaj ne bi na stene sobe s pogledom na moje srce nalepila tudi intervjuja, ki sem ga naredila letos junija, objavljen pa je bil v reviji Stop nekaj tednov kasneje. David Ritz je bil le eden od mnogih fascinantnih ljudi, ki sem jih spoznala na zadnjem 'izletu' v Los Angeles in če že samo dejstvo, da ima gospod celotno telo prekrito s tatooji umetnin znanih slikarjev, ni dovolj da intervju preberete do konca, potem vas bo morda prepričal podatek, da novinar in pisatelj, ki redno piše tudi za znameniti Rolling Stone, trenutno piše biografijo sestre nedavno preminule pop legende Michaela Jacksona - Janet. I give you one of the coolest 66 years old man that I've ever met ... ladies and gentleman: David Ritz!

(foto: Marta Lamovšek)

DAVID RITZ

Nesojeni glasbenik, pisatelj, zaupnik največjih legend r'n'b-ja, nepoboljšljiv hedonist in še bi lahko naštevali.

David Ritz vsekakor ni običajen 66-letnik. Pisatelj, ki se je odločil, da bo na papir med drugimi prenesel življenjske zgodbe legendarnih glasbenikov, kot so Ray Charles, Marvin Gaye, Aretha Franklin, Smokey Robinson, Jimmy Scott ter Janet Jackson, nam je v Westlake studiu v Hollywoodu, zaupal kako zleze pod kožo glasbenikom svetovnega formata, kaj se skriva za njegovim potetoviranim telesom in kaj je tisto, kar ga pri njegovi starosti še kar ohranja mladega.

Kako to, da ste se odločili, da boste pisali knjige, oz. zakaj ste se odločili ravno za ustvarjanje biografij zvezdnikov?

Ko sem bil majhen, sem kot večina sanjal o karieri glasbenika, a kmalu sem ugotovil, da nimam potrpljenja za to. Nisem imel volje vaditi inštrumentov, zato sem sanje o karieri 'rock zvezde' hitro vrgel v koš. Kasneje sem odkril svoj talent za pisanje in v slednjem videl način, da delno uresničim svoje sanje iz otroštva. Delal sem na tem in se trudil postati boljši in boljši. Odločil sem se, da bom pisal o stvari, ki mi je blizu in to je bila od nekdaj glasba. Slednja me vedno in povsod navdihuje.

Kako izbirate ljudi, o katerih pišete?

Odvisno. Včasih oni poiščejo mene, spet drugič sem jaz tisti, ki naredi prvi korak. Vedno so to ljudje, do katerih gojim globoko spoštovanje in občudujem njihovo delo.

Prvo knjigo ste napisali pred 35 leti, v njej ste ujeli življenjsko zgodbo Raya Charlesa. Nam zaupate, kako je prišlo do tega sodelovanja?

Za to knjigo se skriva zanimiva anekdota in sicer, ko se takrat skušal priti v stik z Rayem, je bilo to skoraj nemogoče. Moja pisma v katerih sem ga nagovarjal za sodelovanje, so romala v koš, preden bi jih on sploh utegnil prebrati. Odločil sem se, da iz rodnega Texasa, odletim v Los Angeles in poizkusim srečo tam. Ko sem prispel v mesto angelov, sem mu poslal telegram v brajlovi pisavi. Tako sem si zagotovil, da bo pismo zagotovo prišlo v Rayeve roke, saj so ga ponavadi obkrožali ljudje, ki niso znali brati pisave slepih. Po tem je Charles stopil v kontakt z mano in kmalu zatem je začela nastajati moja prva biografija.

Potem so verjetno ponudbe kar deževale?

Pričakoval sem, da bodo, a ni bilo tako. Kljub temu sem vztrajal pri svojem in sledil glasbenikom, ki sem jih odkrito občudoval. Sčasoma sem prišel v stik z velikimi zvezdami kot so bili Marvin Gaye, Smokey Robinson, B.B. King, Aretha Franklin, ipd. in tako so ena za drugo nastajale knjige o njihovih življenjih.

So vas glasbeniki od nekdaj zanimali ne le kot ikone, temveč tudi osebno?

Verjetno. Že od otroških let, sem se vedno spraševal, kaj se skriva za glasbenikom, ki na odru zabava množice. Kaj se dogaja v njihovih srcih, dušah. Kje najdejo motivacijo in energijo, ki jo razdajajo naprej množicam.

Kaj je vaša skrivnost? Kako jim zlezete pod kožo, da vam zaupajo podrobnosti iz svojega osebnega življenja?

Preprosto rad jih imam in to čutijo. Prepričan sem, da ljubezen odpira vsa vrata, ljudje ti z njeno pomočjo zaupajo in se odprejo.

In če ljubezen ni dovolj? Kako se jim približate potem?

Navadno z njimi delim kakšno zgodbo iz mojega osebnega življenja. Pokažem jim, da sem tudi sam ranljiv in, da tako kot oni, delam napake. Ne obstaja posebna skrivnost, kako se dotakniti ljudi, a nedvomno je to najlažje doseči s pristnim in ljubečim odnosom.

Nekoč ste izjavili, da jim s tem, ko se z njimi pogovarjate o osebnem življenju, na nek način pomagate...

Nedvomno. Vsi moramo govoriti o svojem življenju. Na ta način se ogromno naučimo. Trudim se, da jih poslušam neobremenjeno, nikoli jih ne obtožujem ali sodim njihovih dejanj. Tu sem le, da svetu predstavim njihovo zgodbo.

Ste z večino še vedno v prijateljskem stiku?

Seveda. Z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Z večino sem vzpostavil osebni odnos, skozi katerega sem lahko njihovo življenje prenesel na papir kar se da pristno.

Znani ste po tem, da zvezdnikom pustite, da sami pripovedujejo svojo zgodbo, vi ste le medij, ki jim slednjo pomaga prenesti na papir.

Tako je. V biografijah nerad uporabljam tretjo osebo in se skoraj nikoli ne postavim v vlogo zunanjega opazovalca. Največkrat pustim glasbenikom, da sami pripovedujejo o svojem življenju, saj se tako bralci lažje poistovetijo z njimi.

Se ne bojite, da bi vam glasbeniki na ta način predstavili svoje življenje tako kot ga želijo videti sami, čeprav je kot tako daleč od resnice?

Vsak ima pravico do svoje zgodbe. Sestra Arethe Franklin bi verjetno življenje svoje slavne sestre predstavila na drugačen način, kot ga je Aretha sama. Nikoli ne omejujem svojih 'strank'. Sami se odločijo, s katerega vidika se želijo predstaviti bralcem.

Čigavo biografijo pišete trenutno?

Slabo leto že sodelujem z Janet Jackson, a zaradi smrti Michaela, sem bil primoran pisanje za nekaj časa ustaviti, saj je Janet bratova smrt razumljivo precej prizadela. V kratkem bom začel pisati tudi biografijo Natalie Cole.

Kot kaže boste še naslednjih nekaj mesecev polno zaposleni…

Vedno sem in všeč mi je, da je tako, saj svoje delo obožujem. Ob njem se neizmerno zabavam. Nasploh se trudim, da bi v življenju čim bolj užival.

Ne morem mimo tatujev, ki krasijo vaše telo. Koliko ste jih našteli?

Če se ne motim, jih imam zaenkrat okoli dvajset. Začelo se je z znakom R'n'B ( Rhytm and Blues) na desni rami, temu je sledil še napis Jazz na levi rami. Potem je njihovo število iz leta v leto le še raslo.

Če se ne motim, na desni roki nosite celo samega Kandinskega? (op. Vasilij Kandinsky, ruski slikar)

Tako je! Obožujem njegovo delo. Nekoč sem bil na jazz koncertu v New Yorku, kjer sem nad pianistom opazil sliko Kandinskega in se vanjo zaljubil. Poiskal sem umetnico, ki si je upala sliko prenesti na mojo kožo in, ko sem enkrat ugotovil, da lahko na svoji koži nosim skoraj vsa umetniška dela, sem listal po knjigah z abstraktno umetnostjo in sproti izbiral slike, ki sem si jih kasneje preslikal na kožo.

Bi lahko rekli, da vas je tetoviranje na nek način zasvojilo?

Zagotovo! Bili so časi, ko sem si vsakih pet mesecev omislil nov tatu.

Kdaj ste se 'okrasili' nazadnje?

Pred več kot dvajsetimi leti.

Potem je skrajni čas za nov tatu?

(Smeh.) Morda. Razmišljam o tem, a zaenkrat še nisem našel primernega navdiha in motiva, ki bi ga želel na sebi.

Verjetno se strinjate z mano, če rečem, da se vaš življenjski stil močno razlikuje od večine 66-letnikov.

Res je. Vesel sem, da je tako.

Kaj je tisto, kar vas ohranja mladega?

Ljubezen do mojega dela, žene, otrok, vnukov, glasbe. Vse to me polni z energijo. Ničesar ne obžalujem, trudim se le živeti vsak dan v skladu s svojimi prepričanji. Verjamem v nekaj, kar je večje in močnejše od vseh nas in hvaležen sem za vse, kar sem imel v življenju priložnost doživeti.

Kako ostati otrok, ali dan, ko sem spoznala Piko Nogavičko

2009-12-14T01:33:00.001+01:00

Zagledala sem jo v daljavi, urno se mi je približevala objeta v ognjeno rdeči kiti, ki sta plesali v zraku okoli njenega pegastega obraza. Tudi v temi bi jo prepoznala. Pika Nogavička...

Bila je moj idol skozi celotno osnovno šolo. Ravno prav neodvisna, uporniška, bistra in nabrita. Poleg tega je živela v veliki vili, ki je skrivala ogromen zaboj zlatnikov, čisto pravega konja in opico. Jaz sem imela le mačko. Nikoli nisem imela peg. Hodila sem v šolo, zame pa sta skrbela moja starša in ne mama v nebesih ter oče kot poglavar na tropskem otoku. V tem pogledu sem bila mnogo srečnejša od nje. Tudi prijateljev ni manjkalo in v moji sobi se je navadno gnetlo kar nekaj Tomažev in Anik. Vseeno sem večkrat sanjala, da sem morska princesa na ladji sredi neznanega oceana, da naokoli prenašam policaje in jezdim v slaščičarno, kjer vsak dan kupim vrečo sladkarij za vse otroke iz naselja.

Z leti se ni veliko spremenilo. Nasprotno. Vsako leto v sebi odkrijem več podobnosti s Piko. Celo oblečeni sva podobno - tunika in pajkice ter črni čevlji. Vedno bolj očiten je tudi rdeč pigment v mojih laseh, ki jih poizkušam enkrat mesečno pobarvati na želeno platinasto blond. Konja še nimam , zato pa imam majhno pasjo pošast, ki s svojim obnašanjem velikokrat spominja na opico. Vedno bolj sem samosvoja, tudi šolo sem obesila na klin in se odločila, da si pot skozi življenje utiram na svoj način. Praktično se spreminjam v Piko Nogavičko. Z vsakim letom mi je bolj jasno, da ne želim izgubiti otroka v sebi. Ravno slednji je namreč tisti, ki mi vliva upanje, da svet le ni tako izgubljen, prazen in pokvarjen, kot lahko vsak dan zasledimo iz različnih medijev. V mojem svetu je še prostor za ljubezen, igrivost, optimizem in nasmehe. Piko vsak dan znova srečujem povsod. Pozdravlja me iz ogledala v kopalnici, smehlja se mi iz odseva okenskiš šip, včasih mi celo maha s televizijskega ekrana. Bolj živa kot kdajkoli.

Padli sva si v objem in zaznala sem vonj piškotov polnjenih z vanilijevo kremo. Nič se ni spremenila. Ravno taka je, kot se je spomnim. V spomin na dobre stare čase jo nežno potegnem za obe kiti nato pa se z roko v roki odpraviva iskat skrite zaklade, ki naju kličejo izza vogalov. Z njo sem mirna, ker vem, da bom globoko v sebi vedno ostala deklica, ki zna okoli sebe prepoznati čarobne malenkosti. S kitkami, pegami in Fickom na rami ....

Josipa Lisac in njena skrivnost

2009-12-11T14:04:00.001+01:00

En velik 'NIČ' v mojem življenju zadnjih mesecev je bil tudi intervju z eno in edino Josipo Lisac. O njej sem na svojem blogu že pisala, tokrat pa sem imela neverjetno čast, da sem se z divo pogovarjala po telefonu, jo zmotila ko se je odpravljala registrirati avto, jo očarala do te mere, da se mi je prepustila in se razkrila v svojih odgovorih, ki so le potrdili, da je preprosto edinstvena in na trenutke celo nezemeljska v svojem dostojanstvu in brezpogojni ljubezni. Upam, da boste v branju uživali vsaj toliko, kot sem uživala jaz med pisanjem.

Josipe Lisac ni treba posebej predstavljati. Prva dama hrvaške glasbe, ki je od 10. leta, ko je prvič stala na odru, s srcem in dušo predana glasbi in ljubezni, ki jo širi preko svojih pesmi. Ena redkih glasbenic, ki tako kot z glasbo, ljudi razvaja tudi s svojo scensko podobo, ki je kot pravi sama, le podaljšek njenih pesmi. V življenju jo je najbolj zaznamovalo srečanje z legendarnim glasbenikom Karlom Metikošem, ki jo je vzel pod svoje okrilje in jo osrečil tako poslovno kot tudi zasebno. Njuna ljubezen še danes živi skozi Josipine koncerte, ki so prepleteni s spoštovanjem do človeka, ki jo je izpopolnil in jo še globlje povezal z glasbo. Ena in edina, še danes po 40 letih na glasbeni sceni vzbuja vzdihe občudovanja in s svojimi večnimi hiti združuje tiste, ki tako kot ona verjamejo, da je ljubezen največja skrivnost, ki jo je treba vsak dan znova negovati.

Že kot majhna deklica, ste odkrili veliko strast do glasbe. Kdo je bil tisti, ki vas je za roko popeljal na pot ustvarjanja?

To je bil profesor in dirigent Dinko Fia, učil nas je peti,v zboru. To je bila moja prva izkušnja s klasično glasbo. Otroški zbor v katerem so peli le najbolj nadarjeni otroci – 40 otrok. Potovali smo po celi Evropi in četa 1963 celo zmagali na tekmovanju Franciji. To je bila enkratna izkušnja, nekaj najlepšega, kar kot otrok lahko doživiš. Sicer pa sta me na avdicijo poslali mama in moja profesorica glasbe- stara sem bila 10. Ostra disciplina, kateri smo sledili, da bi se razvili v 'briljantke'. Držal nas je na realnih tleh, kljub pohvalam se nismo prevzeli. To mi je precej pomagalo tudi v moji kasnejši karieri.

Menda ste bili ena najbolj glasnih deklic v zboru?

Res je. Zborovodja je moji mami kar naprej govoril, naj malo utiša svojega otroka. (Smeh)

Od vsega začetka ste bili nekaj posebnega. Ste se kdaj počutili, kot da ne spadate sem? Da bi morali biti kje drugje?

Na samem začetku sem bila zelo mlada, imela sem 18 let in cela Jugoslavija je bila okoli mene. Bila sem zanimiva, ljudje so pisali o meni. Takrat sem se ozirala okoli sebe in prvič razmišljala, da sem morda res malo čudna. Skrbelo me je, kako se bom v tem znašla. Kar nekaj stvari, ki so mi jih takrat 'servirali', mi ni bilo všeč. Bila sem mlada, a precej staromodna. Poslušala sem starejše kolege in ves čas čutila, da me čaka nekaj velikega.

In potem ste spoznali Karla Metikoša …

Natanko tako. Leta 1971 sva se spoznala in takoj sem vedela, da je to tisto, na kar sem čakala…

Je bila ljubezen na prvi pogled?

Bila je ljubezen na vsak pogled in ljubezen za vedno. Karlo me je še globlje povezal z glasbo. Utapljala sem se v njegovih prekrasnih pesmih in ko je napisal prvi album zame – Dnevnik jedne ljubavi- sem bila tako izpopolnjena in srečna. Karlo je imel vizijo in vedno je ustvarjal pesmi, ki niso preživele le tedaj, temveč živijo še danes.

Ravno ljubezen, ki živi v vajini glasbi je tista, ki se še danes dotakne ljudi. Je to stvar, ki vam še danes daje energijo za nastopanje?

Prepričana sem, da je tako. Čutim jo vsak dan. Danes brez teh čustev nič ne bi bilo tako, kot je. Rada se oziram nazaj, se spominjam tega obdobja, ker se je zdelo, kot da sva vsak dan sproti praznovala. Slavila sva vsak takt. Nato pol pesmi in ko je bil album končan je požel ogromno zanimanja. Karel je imel enkraten občutek, kako dvigniti prah okoli projekta in ljudje so komaj čakali, da album pride v javnost, čeprav so naju nekateri imeli za nora.

Kar je nedvomno kompliment!

Vsekakor (smeh)! Poleg tega je bila močno posebna tudi promocija albuma, saj smo ga prvič v zgodovini Jugoslavije predstavili 'playback'. Takrat je to sicer pomenilo s prej posneto glasbo in mojim petjem v živo, lahko pa si predstavljate, da smo dvignili veliko prahu, saj je večina pričakovala, da bom na koncertu le odpirala usta. (Smeh)

Kar naprej ste razbijali neke stereotipe, obstaja kak tabu, ki se ga tudi vi ne bi dotaknili?

Težko rečem. Razvila sem se znotraj glasbe in rada sem vse stvari delala popolno. Nikoli nisem bila zadovoljna s povprečnim. Morda se tudi zato nikoli nisem lotila pisanja pesmi, saj sem prepričana, da so to drugi delali precej bolje. Sicer pa na splošno menim, da tabujev ni. Zavestno se odločimo, da nekaj ne bomo storili predvsem zato, ker smo prepričani, da bodo to drugi storili bolje. Vsak ime nekaj, kar ga dela posebnega.

In vi to nedvomno veste najbolje. Velik del vaše umetnosti predstavlja tudi vaš poseben videz – kostumi, frizure, dramatična igra…

Moj videz je le podaljšek moje glasbe. Izražam jo skozi obleke, ki so vedno delo izvrstnih oblikovalcev, ki morda sledijo mojim napotkom, a gre za njihovo umetnijo. Res je, da imam dober občutek za stil in znam nositi to, kar drugi zašijejo zame, a to ne pomeni, da bi bila tudi sama dobra modna kreatorka. Večkrat so me že klicali in mi ponudili, da bo pripravila svojo modno linijo in temu se vedno smejim. Imam dober občutek za modo, vem kaj moram skriti, kaj odkriti in to je to.

Mislite, da je v 21. Stoletju, ko povsod prevladujejo 'instant' zvezdniki, še vedno dovolj prostora za prave umetnike?

Seveda. Morda še več, kot kdajkoli prej. Res je, danes je lahko postati 'instant' zvezda, a tisti, ki tako nastanejo, tako tudi izginejo. Mlade talente se je od nekdaj iskalo na avdicijah, edina razlika je, da so te avdicije danes javne. Ko te nekdo označi za obetajoč talent, se pravo delo šele začne. Ni težko uspeti, težko se je obdržati na glasbeni sceni in uživati spoštovanje.

Velikokrat ste rekli, da je vsak dan nov začetek. To pomeni, da vsak dan živite, kot da jutri ne obstaja?

Morda ne ravno tako, a po 40 letih na glasbeni sceni sem se naučila, da ničesar ne jemljem kot samoumevno. Cenim vsak koncert, vsako srečanje, vsak trenutek. Vsak dan sproti se trudim dati celo sebe, ne glede na to, kje nastopam. Stremim k temu, da poslušalci vsakič znova začutijo ljubezen, ki veje z mojih pesmi in to je na nek način služba s polnim delovnim časom. Vsak dan sproti se trudim.

Dajete vtis, da imate radi samoto…

Res je. Rada sem sama, a nikoli nisem osamljena. Okoli sebe ne potrebujem množice ljudi, da bi bila srečna. Vedno se zaposlim, tišina mi prija, poleg tega je lepo, če se vsake toliko malo pogovorim sama s sabo in v glavi naredim red. (Smeh)

Spominjam se vašega koncerta v Ljubljani, ko ste nam ponudili lepo definicijo ljubezni. Rekli ste, da je ljubezen ena velika skrivnost, ki čaka, dajo odkrijemo, prepoznamo, čutimo in navsezadnje živimo...

Tako je. Ljubezen je skrivnost. Danes jo ljudje pogosto narobe dojemajo. Ljubezen vidijo kot dobrino, ki jim je dana in potem, če slučajno, kot v mojem primeru, nastopi smrt partnerja, mislijo, da jim je s tem ljubezen odvzeta. Sama nikoli nisem tako čutila. Če se nekomu zdi, da je ljubezen tako izgubil, potem je morda nikoli ni imel. Meni smrt ni ničesar odvzela. Nisem dovolila, da bi mi. Ljubezen vsak dan čutim in jo živim. Navsezadnje se zanjo tudi borim. O ljubezni ni potrebno govoriti. Ljubezen se živi, sanja, neguje. Obstajajo pari, ki živijo skupaj celo življenje, a se z vsakim dnem manj poznajo, manj ljubijo. Potem so tukaj še posamezniki, ki so izkoristili čas, ki jim je bil dan in ljubezen živeli. Treba se je predati vsak dan. V ljubezni se ne šteje koliko kdo da. Gre za krog prejemanja in dajanja. Vsak dan znova.

Kesanje, povratek in ostala patetika

2009-12-11T12:58:00.006+01:00

Preden sem se spravila pisati ta blog sem si obljubila, da se ne bom za nič opravičevala. Potem sem še enkrat preverila datum zadnjega zapisa in se zgrozila. Skoraj tri mesece nisem naredila NIČ! Grozno! No, nič je pregroba beseda, vmes sem namreč napisala vsaj 50 člankov in ravno toliko strani za svoj knjižni prvenec, a to ne šteje I guess ... Moj blog je namreč postal eden tistih ubogih zapuščenih cyber prostorov, kjer se nabira prah. Pomislila sem na vse tiste bralce, ki so načrtno ali slučajno zašli v Sobo s pogledom na moje srce in naleteli na ... NIČ.

Shia, ljudje si bodo še mislili, da se ti v treh mesecih ni zgodilo prav nič vrednega, da bi o tem napisala vsaj par vrstic in nalepila sliko, kot to navadno narediš, kadar besede ne tečejo kot bi morale! Dragi moji. Se opravičujem. Požrla sem besedo in se kesam. Nič novega. Ni prvič in verjetno tudi ne zadnjič. Resnica je pač taka, da zadnje mesece živim tako polno, da se mi je zdelo škoda izgubiti dragocene trenutke s pisanjem o njih. Precej sebično, I know ... Sicer nisem sebična. Vsaj rada verjamem, da nisem. Srečna sem. If that's a crime, then here I am for you to burn me in the square for everybody to see how a happy burning witch looks like :-) Would be my pleasure!

Če na kratko povzamem svoje 'bedno' življenje v tednih odsotnosti: veliko dela, še več ljubezni, crkljanja, nekaj postavljanja pred kamero, pritajenih nasmeškov, ur grščine, snemanja v studiu, dretja na Callista, na novo odkritih krajev, 3 tedni grškega raja, kar nekaj novih 'new year's resolutions', popitega čaja, za konec pa še par dni ležanja v postelji s prehladom, ki na mojo srečo ni prerasel v 'pujso Pepo. Tako. Verjetno bi res lahko rekla, da se mi v tem času ni zgodilo prav NIČ... Slabega :-)

Glede na to, da bi morala, če bi želela do konca leta uloviti magičnih 300 blogov, dnevno sem prilepiti vsaj 3 zapise, se ne bom ustavila, dokler tega tudi ne dosežem. Trmasta sem. To lahko mirno vpišete pod moje slabosti, ali prednosti. Dobrodošli nazaj, ali le dobrodošli naprej. Shia je še kako živa. Zaenkrat :-)

Perfect World

2009-09-25T19:59:00.003+02:00

Finally. New. Music. Optimistic. Happy. Thrilling. Mine. New. Song. More. Soon. Love.

1 + 1 = 2

2009-09-07T22:33:00.003+02:00

Kiss. Poljub. Kuss. Baccio. Fili. Poljubac. Beso. Celovat. Baiser.

V pričakovanju pričakovanj

2009-09-04T12:38:00.006+02:00

Time flies when you're having fun... Minil je dober mesec, odkar sem nazadnje prilepila post na stene sobe s pogledom na moje srce. Glede na to, da je ravno slednje zadnje mesece v popolnem razcvetu, bi bilo pričakovati, da stene mojega bloga pokajo pod težo uokvirjene sreče. Pričakovana pričakovanja ... letos se jim izogibam in za spremembo le uživam v trenutku, ki se kar ne konča.

Vsakič znova sem presenečena, kam vse pelje vlak mojega življenja, kako spretno kroti ovinke, kako učinkovito zavira v primeru ovire na poti, kako zanimivi ljudje vstopajo vanj in kako točen je vedno. Ob pravem času na pravem mestu. Cena vožnje: globok vdih vsakega dneva, kot bi bil zadnji. Vlak ne ustavlja vsem. Nič več. Tudi on se je v zadnjem letu veliko naučil. Potem ko je nekajkrat iztiril zaradi preobteženosti s potniki, ki so trgali blago s sedežev, pljuvali po tleh in razbijali stekla, zdaj vrata odpre le še tistim, ki so pripravljeni kreativno sodelovati v obnovi načetega interiorja, drgniti rjo s tirnic kadar je to potrebno in jim ni izpod časti včasih vreči tudi kakšen košček premoga na ogenj, da vse teče kot mora.

Od pričakovanj letos pričakujem le to, da jih ni. Da me ne ovirajo pri uživanju vsakega dneva sproti, da me ne silijo v nekaj, kar mi reže krila ter mi dovolijo leteti visoko nad vsem, kar ljudi meče v isti zadušljiv koš povprečnosti.

Stop

2009-07-28T14:47:00.004+02:00

Where is this world going? What is on the mind of world leaders when they bargain with 'little people's' lives?? Who will take the responsibility when everything that was once worth something, will be gone? Stop. Stop it now.

*foto: China Art Exhibition ( Saatchi Gallery, London)

Speechless

2009-07-16T01:27:00.006+02:00

For all those of you wondering, yeah I'm still here. Back in Ljubljana since last wednesday, full of emotions, new experiences, thoughts that are keeping me awake, dreams that are growing each day, plans that are changing every hour. Los Angeles hit me pretty hard. It was smuch different from what I remembered. Much better. Nicer. Warmer. More creative. More Me. The only thing that actually disappointed me a bit, was Taco Bell bean buritto ... not as tasty as I kept it in my mind for the last 3 years, LOL. Other than that, City of angels made me fly.

When one of the angels looses it's wings, the others fly next to him to keep him above. High and safe. That's the magic about it.

Not many of you know, why I was going there for, after all this time. I haven't shared it on here. Because I was afraid to talk about it before I left, so nothing would go wrong and once I got there, everything became a little blury. Covered with breaths taken away. One of the main reasons I set my foot on California land, was Jimmy Scott. I'ts ok, if you never heard of him. I admit it, I didn't know him either just few months ago. Now he keeps me speechless. His human touch prevents me from writing about him. Because I feel such respect and I'm afraid my words could never give him the right he deserves. He wasn't the only one that impressed me while staying in LA. There were so many people, working on his dream, finding their dreams within his, creating an artistic fairytale that will hopefully come alive in next few monhts. I will write about it. I'm sure. I just need to put everything inside of me in order. So I can find the phrases that will give you a glimpse of what we experienced in Hollywood.

It really did happen, right? I think so. I hope so. I dream so.

There are many fallen angels in Los Angeles but I haven't met one. I was sourrounded by the finest of them all. Angels with huge wings, flying above mediocracy, expectations of society and common lives of ordinary people. They allowed me to be one of them. And for that, I will never be the same again.

C_ _ _ _ F*** D_ _ _

2009-07-01T22:41:00.005+02:00

Wind took me away to a place only you and me know ...

foto by: Marta L.

location: Westward Beach, Malibu

Lost in Time

2009-06-30T05:27:00.004+02:00

When the sun goes down in one place, it rises in another. Simple and unavoidable. So good night to some of us and good morning to some of you. Maybe we meet somewhere in between. Or not. It doesn't matter. We are lost in the same time.

LA , Jimmy Scott and other Candies

2009-06-27T23:30:00.009+02:00

So here we are ... LA, Los Angeles, City of Angels or whatever you wanna call it. I haven't seen the ocean yet, most of the time I am sitting in the studio or Im chasing Michael Jackson info all around Hollywood. All of it has it's charm. And all of it keeps me extremly busy. That's why you haven't seen much of me on here lately. I will post some pics in the near future, but it will be extremly difficult trying to catch all the moments we are experiencing here for the last few days. Words can never tell ...

History is being made. Legends are brought together. Music in every word, emotion in every touch. Even silence has the melody here. I feel as the luckiest girl to have a chance to be a part of something so big. Someone up there must like me. A lot.

p.s. Have I mentioned that I'm staying in a house that belonged to Marilyn Monroe in the 50's??
Bizarre ...

3,2,1 ...

2009-06-19T13:55:00.003+02:00

In 3 days!!!! I'm back on the crime scene ...

Korak k Sebi

2009-06-16T23:51:00.004+02:00

Včasih predolgo čakamo na korak, ki že nekaj časa odmeva v zraku. Pretvarjamo se, da ga ne slišimo in upamo, da bo ubral pot daleč stran od nas. Ker ga nismo pripravljeni narediti. Tako minevajo dnevi, korak pa odmeva vse glasneje, dokler ni tako blizu, da nas njegov zven ogluši do te mere, da ne slišimo ničesar drugega.

Danes je prišel ta dan. Danes sem bližje neodvisnosti. Neodvisnosti od sistema, ki mi je zadnje mesece ubijal kreativne celice in me navdajal s tesnobo. Danes sem naredila korak proti Sebi. In občutka olajšanosti ne zamenjam za nič na svetu. Lepo je, ko se zaveš, da si ne glede na vse zvest samemu sebi. In kar naenkrat denar ni tako pomemben in sanje zažarijo v novi luči. Objemam jih tako močno, da zadušim vse dvome in strahove. Veselim se prihodnosti. Ker mi je naklonjena.

Shia Goes Global

2009-06-15T01:53:00.004+02:00

Too many things that make me shiver, too many emotions, too many laughs, too many smiles, too many plans, too much work, too many parties, too many hugs, too much running around, too many stars, heart that beats too fast, hug that lasts too long, love that carries too much rain and too much sunshine.

There's nothing as 'too much/many' of the things above. Shia goes global. After London she will be all over the City of Angels really soon. It was about time. It really was. Yay!

Period.

2009-05-26T15:55:00.004+02:00

It's high time I let everybody know, that in my car, I am the driver and I decide, who can take a ride with me ... Damn it! I was picking up wrong people for way too long. The ones that just needed a ride but were never ready to fill in some gas. Done with that! We reached the final station, please get out of my car. Thank you. Period.

p.s. One should not take this post literally...

Summer In The Air

2009-05-24T19:04:00.001+02:00

Who ever said that summer 2009 can not be better than summer 2008, was wrong. Everything is possible. Specially in my life ... I'm ready.

Xara - 7. del

2009-05-20T02:29:00.003+02:00

Preden je Xara prvič prestopila prag hiše, v kateri sem odraščala, sem se tresla že nekaj dni prej. Dokler sem bili sama v najini zgodbi, se nisem bala, da jo bom s čim odvrnila. Razmišljali in dihali sva kot eno. Če sem jaz v trgovini kupila mleko in pozabila najine najljubše kosmiče, se je ona za mano domov vrnila z njimi, ne da bi jo prosila. Enostavno vedela je. Kar sem razumela jaz, se je ona naučila skozi mene, kar je mene begalo je slej ko prej skozi njene besede našlo varen prostor v moji zavesti. Trenutki, ki sva jih delili so bili pogosto zaviti v molk, a kljub temu je bil ta čas vedno objet z besedami. Neizgovorjenimi, a močnejšimi od vsega prej izrečenega. Bala sem se dneva, ko ji bom predstavila družino… V njej se nisem počutila varno. Nikoli. Trenutke, v katerih sva z mamo pristali na istem polu, lahko preštejem na prste ene roke, moj oče pa se je vedno gibal izven meja mojega sveta. Kot izgubljen planet, ki ga še tisti najbolj zavzeti najdejo prej po naključju, kot načrtno. Ne bi mogla reči, da ga nisem imela rada. Navsezadnje mi nikoli ničesar ni manjkalo in na nek čuden način sem čutila, da se trudi in mu ni vseeno, a plula sva po različnih oceanih, svetlobna leta oddaljena drug od drugega. On je bil prvi, ki sem ga želela rešiti. Dolgo časa nisem vedela pred čim. Čutila sem le, da je osamljen. Nerazumljen. Morda je zato izhod največkrat iskal v steklenici dragega whiskeya, ki sem jo toliko let iskreno in prvinsko sovražila. Nič kolikokrat sem se srečala z njo. Po naključju ali urah zavednega iskanja v omari, med njegovimi dragimi oblekami in nikoli nošenimi čevlji. Kadar je bila napol prazna, sem se drla nanjo, kot obupana mama, ki zaloti svojega otroka s prstki nevarno blizu električne vtičnice. Strah je kričal iz mene. Da bom poražena. Da nikoli ne bom dovolj pridna, uspešna in vzorna hči, ki bi svojemu očetu vsak trenutek dala dovolj razlogov za srečo. Da me objame, kot je tolikokrat objemal steklenico. Z leti mi je postalo jasno, da določenih ljudi ne moreš rešiti. Ker si tega ne želijo. Ker uživajo v vlogi žrtve in od sebe odrivajo ljudi, ki jih imajo najraje, saj globoko v sebi verjamejo, da si jih ne zaslužijo. Da jih niso vredni. Bala sem se, da bo Xara ob srečanju z njim spoznala temno plat, ki je vedno bolj s svojimi uničujočimi verzi zapisovala tudi mene. Nisem je bila vredna. Sama sem se tega zavedela in groza me je bilo tega, da bo to spoznala tudi sama. Bila sem kot moj oče. Le brez steklenice …

Brcnila sem v nekaj, kar je od sebe spustilo zvok, rezek da bi z njim lahko rezal dimni oblak, viseč nad množico tujcev, ki so polni pričakovanj, neizpolnjenih sanj in načrtov čakali na vhodu v glavno avlo letališča. Bila je steklenička. Majhna, otroška, napol prazna. Le meter od nje je stal prestrašen fantek z očmi zabuhlimi od joka. Že dolgo se ničesar nisem razveselila tako odkrito, kot njega. Dvignila sem ga v naročje in ga tolažila, dokler ga v svoj objem ni vzela njegova mama. Nisem počakala, da se mi zahvali. V tistem trenutku sem si zaželela le ene stvari. Xarinega objema. Usedla sem se na rob betonskega napušča in zajokala. Zaprla sem oči in glavo so mi napolnili trenutki, zaznamovani z zavetjem njenih rok …

Agapi

2009-05-15T21:54:00.000+02:00

Spomini

2009-05-09T23:43:00.003+02:00

Ena pesem je dovolj. Da me spomni na eno noč. Da se enkrat stresem prekrita s čustvi preteklega leta. Da si obrišem eno solzo, ki priteče z enega očesa. Včasih levega, včasih desnega.

Ena pesem je dovolj. Da začutim tisti en dotik, ki v meni sproži en utrip srca, ki bije za eno noč. Da si zaželim enega poljuba, ki traja eno življenje.

Ena pesem je dovolj. Da spet pogrešam eno večnost.

Our story

2009-05-08T01:29:00.001+02:00

The book of my life
Has no empty pages,
Emotions all over,
In all kinds of stages.

Love was my muse,
Since I learned how to spell it,
Heartbreaks my best friends,
As I sang the blues.

When I wasn't ready,
You entered my story,
You stole all the chapters,
Got lost in their glory.

The words were so loud,
As they screamed at me,
The messagge was clear,
We were ment to be.

Just after I found you
I lost you again,
Timing was wrong,
but the ending's not blue.

I'm holding the pen,
Thinking about you,
Rewriting the story
Changing the clue.

The words are so loud,
As they scream at me,
The messagge is clear,
We are ment to be…

This is my story, the message is clear, we will find eachother, happy ending is near …

pOiSoN

2009-05-04T15:57:00.002+02:00

Can you breathe someone so deep in, that it poisons every little corner of your fragile body? Someone please tell me that is impossible.

Se lahko ...

2009-05-04T12:43:00.003+02:00

... kar preselim v službo? Zakaj pa ne. Zadnje čase se tam tako ali tako bolje znajdem, kot v svojem osebnem življenju. Smešno. Vsem drugim, le meni ne. Nič novega. "Saj bo bolje" na meni ne deluje več. Žal. Sem prerasla banalnosti. Še en "pričakuješ preveč" me bo pahnil čez tanek rob, ki ločuje zdrav razum od simpatične norosti. Ne bom se opravičevala, ko se bom drla kot obsedena in sproti čez okno metala nepotrebne stvari. Izgovarjala se bom na gnil sistem. Kot vsi ostali. In končno bom povprečna. Looking forward to it...

Xara - 6. del

2009-04-30T03:47:00.003+02:00

Najine ustnice so se prvič srečale v avtu. Natančneje v taksiju. Poljub je prišel nepričakovano, tako kot najino prvo srečanje, polno začudenja, prikupnega muzanja in neke čudne intime, ki ji še danes ne znam določiti izvora. Njena zgornja ustnica, malenkost manjša od spodnje, je nežno zadela konico mojega nosu, ko sva hoteli s tal avtomobila, hkrati pobrati drobiž, ki je padel iz dlani nerodnega taksista. »Oprosti,« je v zadregi rekla Xara in z vprašljivim pogledom čakala moj odziv. Nič nisem rekla, a prisegla bi, da je bilo v zraku slišati bitje mojega srca, ki se je vznemirjeno zaletavalo ob stene v trenutku zbujenega telesa. »Tako sem nerodna, še dobro, da ti nisem zlomila nosu,« je Xara nadaljevala s svojim monologom. Nisem slišala, o čem je govorila. Zagledala sem se v njene premikajoče se ustnice in skušala obuditi njihov okus. Jagoda. Zrela, avgustovska. Sveže utrgana z vrta, zunaj hladna od očiščujočega curka vode izpod pipe, znotraj prijetno topla od pozno poletnega sonca. Nisem predolgo razmišljala. Poljubila sem jo. Kar tam. Na zadnjem sedežu taksija sem si prilastila njene ustnice, ne da bi pomislila, kaj bo sledilo. Ne vem kako dolgo sva ostali objeti v poljubu. Lahko so bile le sekunde, a zdelo se mi je, da se je promet okoli nas ustavil, na semaforjih so se hkrati prižigale rdeče, rumene in zelene luči, motor ostarelega taksija je čudno tiho brnel, voznik pa je naglas mrmral nekaj, kar je zvenelo kot najbolj domača melodija iz otroštva. Iz zamaknjenosti naju je priklicala hupa nestrpnega voznika za nami. »Dekleti, drobiž prosim,« je vidno v zadregi, zmedeno izustil taksist. Xara se je prva vrnila v svojo tresočo se zemeljsko lupino, si popravila lase, ki so se ujeli na vlažne od razburjenja vroče ustnice in vozniku vrnila kovance, ki so se kdo ve kako, kljub vsej zmedi znašli v njeni drobni dlani. Verjetno eden redkih trenutkov, v katerem je reagirala bolj razumno od mene. Ponavadi je bila situacija obratna …

Na ramenu sem začutila hladno dlan, ob stene ušesa pa se mi je zaletaval glas, ki je kolikor sem lahko razbrala, zvenel precej obupano. Obrnila sem glavo stran od spominov, ki so me v tistem trenutku zaboleli v samem bistvu izgubljenega trenutka in se posvetila neznanki. V polomljeni angleščini mi je poizkušala pojasniti, da je izgubila otroka. Majhnega fantka, ki je komaj hodil brez njene pomoči in kdo ve kako, je uspel ubežati ostremu pogledu skrbne mame. Daleč ni mogel priti, mi je bilo takoj jasno. Pogledala sem naokoli in ugotovila, da obrazom, ki so strmeli v naju, ne bi moglo biti bolj vseeno za to, kaj se dogaja. Vedela sem, da sem edina, ki v tistem trenutku lahko pomaga obupani. Prijela sem jo za roko in skupaj sva tavali sva med neskončnimi vrstami polnih sedežev v čakalnici. Kot obsedena sem premikala velike kovčke turistov, v upanju, da se bo za njimi skrival prestrašen obrazek. Naenkrat ni šlo več le za izgubljenega fantka. Iskala sem vse, ki sem jih v življenju izgubila. Obrazi tistih, ki sem jih pogrešala, so se nizali pred mojimi očmi in ob vsakem se je v meni prebudil delček mozaika, ki je in bo pripadal le njim. Za trenutek se mi je zdelo skoraj smešno, kako živo sem se spominjala nekaterih, ki so sicer le redko obiskali moje misli. Njihove oči, ogledala njihove duše, so me v teh trenutkih mrzličnega iskanja izgubljenega otroka, prebadala do obisti. Kot bi mi očitali, da sem jih izpustila iz rok. Da sem jim dovolila, da so odšli iz mojega življenja. Da se nisem dovolj borila zanje. Težko bi rekla, da se motijo. Vedno sem iskala ljudi, ki so v moji očeh potrebovali mojo pomoč. Napajala sem se iz občutka, da me nekdo potrebuje. Da lahko nekomu spremenim življenje. Ga rešim pred samim sabo. Ko sem v resnici jaz potrebovala nekoga, da me reši.

Diham

2009-04-29T22:24:00.004+02:00

Včasih začnem razmišljati o tem, kaj se zgodi, ko vdihnem ... Poizkušam si predstavljati zrak, ki drsi po mojem telesu. Molekule kisika, ki se držeč za roke režijo na vsa usta in si pripovedujejo zgodbe o življenju tam zunaj. Tako zelo se jim mudi skozi sapnik, da imajo komaj čas pozdraviti stara čuvaja na vhodu v pljuča. Smešne so v tej svoji naglici, skuštrane in zariple od samega navdušenja, da se premikajo ... Včasih se počutim kot ena od njih. Drsim skozi ulice, pozdravljam obraze, čeprav jih včasih ne prepoznam, hitim nekam. Nekam pač. Vedno hitim. Sovražim hitenje. Ker ponavadi prehitevam pravi čas. In potem čakam. Kar sovražim še bolj.

Včasih razmišljam, kaj se zgodi, ko vdihnem. In medtem ko razmišljam o tem, pozabim dihati in se začnem dušiti. Morda bi morala nehati razmišljati. In hiteti. Navsezadnje povsod pridemo ob pravem času. Pomembno je le to, da ne pozabimo dihati ...

Karma

2009-04-22T03:25:00.003+02:00

... what goes around, comes around. Amen to that.

Still?

2009-04-22T03:05:00.003+02:00

After all this time? Afer all this shit? After all the tears I've cried? After all the lies? After all the broken promises? After all the sleepless nights? After all the empty words? After all the stolen dreams? After all this ...

Are you still the owner of my smile? Do you still manage my happiness with the way you speak? Do you still control my breathing with the way you call me baby?

Only if I let you ... And something is telling me, you're not gonna get away with it this time ...

Poslavljanje

2009-04-22T02:18:00.003+02:00

Tako dolgo sem odlašala, da me je preganjalo v sanjah. Tako dolgo sem odganjala misli na to, da so mi slednje sledile tudi v najbolj skrite kotičke moje zavesti, trkale na moje počutje in žonglirale z mojimi solzami.

Potem je prišla nedelja. In z njo popoln trenutek, ustvarjen za poslavljanje. Smešno kako ključni momenti, ko enkrat nastopijo, nikoli niso tako težki, kot se bojimo da bodo. Smešno je, kako je vse pred tem mučno bolj kot tisti zadnji rez, ki preseka še zadnjo nitko, ki nas povezuje z nečim. Ali nekom... In prav nič smešno ni, ko se ozremo nazaj in vidimo, koliko prej bi lahko prekinili agonijo in s polnimi pljuči zadihali v nov oblak sreče.

I used to think that I can't handle goodbyes. The truth is that I'm afraid I won't be able to handle what comes after them. Guess what. I survived... And I always will.

p.s. And then you think, that life can not surprise you anymore ... You say farewell to one ghost from the past and few days later ... the other ghost calls you.

Random Love

2009-04-09T09:26:00.002+02:00

' Simple' as that ...

Carpe F*** Diem

2009-04-02T17:44:00.003+02:00

Ne vem zakaj zadnje čase okoli mene ljudje umirajo po tekočem traku. Vsakič znova me ob tem strese grobo hladen srh in vprašam se, kako blizu mi bo smrt prišla naslednjič. Ne bojim se je, bojim se le tega, da mi ne bo uspelo izživeti vsega, kar si želim. Tega me je strah. Priznam. Morda se Matilda sprehaja okoli mene, da bi mi odprla oči in potrdila to, kar vem globoko v sebi. Da vse preveč dni spustim mimo sebe brez da bi se nanje podpisala z nasmehom in iskreno zadovoljnim odsevom v očeh. Nisem si všeč, kadar brezglavo letam naokoli kot kokoš, ki je ravnokar odkrila, da jo je gospodar namenil za glavno jed družine, ki jo je prej nekaj mesecev pridno pitala. Mir. Notranji mir. Tega si želim. Wish it would be as easy as it sounds. Untill then I'm screaming from the top of my lungs: Carpe F*** Diem!

Breathe me in ...

2009-03-30T19:44:00.002+02:00

... so I can breathe you out ...

Special Delivery ...

2009-03-27T19:39:00.000+01:00

Lost

2009-03-26T09:00:00.004+01:00

... just a little. But enough to feel that scary emptiness inside of me. Emptiness caused by fear,crucial decisions and thoughtless moves ... Can we ever avoid hurting someone we really care about? Is there any way we can protect them from the crazy ways life works sometimes? Or is the rapid dance with world's forces the only way to get through everyday ... Sometimes we just need a hug. Or two. And someone to tell us, that everything will be ok. It always is, eventually...

Ne morem ...

2009-03-24T15:56:00.005+01:00

... sedeti pri miru.

Ne morem poslušati svojega dihanja. Ne prenesem pogleda na nebo.

Ne morem sedeti pri miru ...

Ne morem se spoprijateljiti z rutino. Nočem postati kot Oni. Ne prenesem spominov ...

Ne morem sedeti pri miru.

Ne morem zapreti oči. Nočem vedeti vsega. Ne prenesem razdalje med ljudmi ...

Ne morem sedeti pri miru.

Grem.

~ Istanbul Paradise 2009 ~

2009-03-24T12:25:00.006+01:00

Damn ...

2009-03-10T00:56:00.002+01:00

... full moon. Keeping me sleepless again. Me being sleepless, means me thinking. Me thinking means troubles. Troubles come when I complicate. I complicate when I am scared. I am scared when I think I will get hurt. I am hurt when someone betrays me. People betray me when I least expect it. I least expect it when I am at the happiest. I am at the happiest when I love ... and ... I love all the time ...

Growing Up

2009-03-09T22:44:00.005+01:00

... for all those of you wondering. Yes I still have a dog and yes he is growing up, yes he still is a little angel in devil's shoes and YES he still is absolutely adorable!

The Hardest Thing ...

2009-03-09T20:15:00.002+01:00

I wanted this album from the day it came out and today I finally treated myself with it. Toše Proeski, angel with the most amazing voice was singing just for me today, giving me goosebumps all over, reminding me again how fragile our life is.

For all of you who ever had to let someone you love go, I am posting his song 'Hardest Thing' on my walls today ... It always makes me cry.

One thing is for sure, the best ones always leave this planet first. Don't waste any moments. Laugh today, share smiles, hugs and kisses like they are your last. I know I will.

Pod Toskanskim soncem

2009-02-24T22:49:00.006+01:00

This movie makes me wanna move to Tuscani. Now. Let a bird poop on me and then buy an old house with broken watter pipe in the bedroom. Renovate it. Host my pregnant friend and have a wedding in my back yard :-) Socialize with local people, learn the language and of course, finish my book there! Now.

p.s. Thank you Jakob for bringing up this flick! It's been a while since I saw it ...

Let's Do It ...

2009-02-18T22:51:00.003+01:00

... in the elevator.

Choose Love ...

2009-02-13T19:23:00.006+01:00

... Always. No matter how scared and terrified you are. No matter how crazy it might seem and how irrational it sounds. Choose love. Even if everybody and everything is against it. Even if you have to climb mountains and swimm across the ocean. Choose love. Because it makes you feel alive. Because it gives you butterflies. Because it makes you feel like you're on the top of the world. Because it keeps you warm inside and gives you beautiful memories. And at the end, that's all that matters. Choose love. Not only tomorrow. Everyday. Happy Valentines Day! Shia Jezebel loves you <3

Xara - 5. del

2009-02-13T19:01:00.002+01:00

Od nekdaj z vseh strani poslušam, da je najbolj pomembno, da smo srečni. Toliko besed o pojmu h kateremu vsi stremimo, a vseeno nihče ne ve natanko, kako ga ujeti. Ironično je dejstvo, da sem sama sreči stopila na rep le z njo. S Xaro. Nikoli ne bom pozabila pozno avgustovskega poletnega večera, ki se je počasi že prevešal v noč. Usedli sva se v avto in se vozili ob obali. »Kam me pelješ?« sem jo spraševala. »Nekam, kjer boš celo ti lahko srečna,« mi je odvrnila, me pogledala v oči, kot je znala le ona in mi močno stisnila dlan. Priznam, da me je izrečen stavek zabolel. Vedno sem se prepričevala, da ljudje okoli mene ne vidijo moje nesreče. Da sem jo dovolj skrbno zavila v svileno tančico, ki zakriva moj pravi obraz in me varuje pred vprašanji kot so: «Kaj je narobe? Zakaj nisi srečna?« Ona me tega nikoli ni spraševala. V prvih nekaj dnevih me je spregledala in mi dovolila, da sem plavala znotraj svojega otožnega ribnika, a z enim očesom je venomer prežala nad priložnostjo, da mi v primernem trenutku vrže rešilni obroč in me, čeprav le za kratek čas, povleče na obrežje. Tako kot ta večer. Cesta je postajala vse ožja, kamni vse bolj ostri, noč vse bolj temna in tiha. Za trenutek se mi je zazdelo, da razen zvezd in morja na najini desni, na svetu poleg naju ni obstajalo nič drugega. To mi je bilo všeč. Nama sem bila kos. Oziroma, rada sem verjela, da je tako. Da lahko nadzorujem najino pot, da mi nič ne more uiti, da bom na določeni točki sposobna potegniti črto in pobegniti preden bo prepozno. Preden bo Xara zame postala usodna. Ko ne bom mogla več živeti brez nje. Ta poletni večer mi je postalo jasno, da sem prišla do meje, ki je ločevala neodvisno a osamljeno, ter predano in odvisno Pio. Meja je bila tako tanka, da sem z večino stopala že stala na strani blaznih vitezov ljubezni, kot sem jih sama rada poimenovala. Zamenjala sem ekipi…Ustavili sva se v osamljenem zalivčku, kjer so ponoči svoj prostor našli le potepuški psi, zvezdni utrinki in romantični popotniki. Kot sva bili midve. Kot vedno je Xara poskrbela za vse. To me je včasih spravljalo na rob norosti. Počutila sem se krivo, kot da sama ne bi nikoli naredila dovolj. Večkrat sem se ujela, med očitki, ki so bili krivični. V resnici sem bila jezna nase. Ker sem se kar naprej borila z občutkom, da nikoli ne bom dovolj dobra zanjo. Čeprav mi ni dala razloga, da bi dvomila v njeno ljubezen, si nisem mogla kaj, da se ne bi spraševala, zakaj ravno jaz? S čim sem si zaslužila to brezpogojno predanost ženske, ki ji je ves svet ležal pod nogami. »Naredi mi uslugo,« je noč z nežnim glasom prebodla Xara. »Povej moro mou, kaj si želiš,« sem odgovorila. »Nocoj nikar ne razmišljaj preveč,« je zašepetala. Telo mi je prebodla sladka bolečina, ki se je še stopnjevala potem, ko sem svoje ustnice močno pritisnila ob njene in jo tesno prižela k sebi. »Obljubim,« sem dahnila, jo prijela za roko in medtem že razmišljala, da sem ravnokar zopet nekaj obljubila. Dala sem obljubo, za katero sva obe vedeli, da je ne morem držati. Še eno. Za trenutek sem priprla oči in ubila solzo, ki se je začela rojevati v kotičku mojih, rahlo navzgor zavihanih oči. »Najdiva popoln kotiček za nocoj,« sem ji rekla. Ležalniki, na katerih so se podnevi gnetli zavaljeni ruski turisti, so olajšani počivali po razriti mivki. Potegnila sem jo na najbližjega, obraz skrila v njene dolge lase in dahnila v noč:«Všeč mi je, ko dišiš po vaniliji…«

Začutila sem ga v zraku, preden se mi je približal. Vonj vanilije. Sladek in okusen, da bi ga z žlico jedel pomešanega z zrakom. Znan in boleče domač vonj. Zmedeno sem se ozirala naokoli in iskala njen obraz. V čakalnici je mrgolelo ljudi. Tako tuji so bili. Tako grdi. Tako drugačni kot ona. Za trenutek sem si zaželela, da bi v množici steklenih oči, ujela njene, ki so vedno toplo sijale. Med sedeži je zapihal mrzel veter in opazila sem, da se vsem mudi. Mama z otrokom obešenim za vratom, poslovnež z mobitelom v eni in aktovko v drugi roki, zagret študent prava, s knjigo pod roko… Vsi so hiteli. Razočarano sem s pogledom iskala stensko uro, da bi precenila, koliko časa še imam za obžalovanje svoje odločitve, ko mi je pogled obstal na mladem paru. Sedela sta na enem sedežu, ona se je skrivala v njegovem naročju, medtem ko jo je on zaščitniško objemal čez rame in ji ljubkoval obraz. Zanju čas ni obstajal. Živela sta v vzporednem vesolju, ki so ga tvorili posvečeni dotiki, pomenljivi pogledi in ukradeni poljubi. Njuna ljubezen je dišala po vaniliji.

Lahko noč

2009-02-09T20:53:00.005+01:00

... ker po večerji, telefonskih pogovorih, kozarcu vina in tušu vedno preveri stene moje sobe ... In ker, če na stenah ni nobene nove slike, težko zaspi. Zato jo obešam. Novo sliko. Kar tako. Za lahko noč. In sladke sanje.

Postajaš ...

2009-02-05T23:52:00.004+01:00

... moja najslajša obsesija ...

I Carry Your Heart

2009-02-02T22:55:00.006+01:00

I carry your heart with me (I carry it in my heart)

I am never without it (anywhere I go you go,my dear; and whatever is doneby only me is your doing,my darling)

I fear no fate (for you are my fate,my sweet)

I want no world (for beautiful you are my world,my true)

and it's you are whatever a moon has always meant

and whatever a sun will always sing is you

here is the deepest secret nobody knows

(here is the root of the root and the bud of the budand the sky of the sky of a tree called life;which growshigher than the soul can hope or mind can hide)

and this is the wonder that's keeping the stars apart

I carry your heart (I carry it in my heart)

~ E.E. Cummings ~

p.s. Just my fav poem ever ...

Xara - 4.del

2009-02-02T22:37:00.005+01:00

...

Xara je opazila, da sem odplavala v svoj svet zato me je nežno dregnila med rebra, komaj dovolj, da sem se zdrznila. » Pridi Pia, dovoli da te povabim na kavo, ti pa mi medtem lahko razložiš, kaj pomeni tvoje imev,« je rekla otroško naivno. Kako lahko to bitje ve, o čem razmišljam? Kdo jo je poslal in kaj neki misli da je, da se pojavi kot privid in me uči o sebi. Vse to in še več mi je rojilo po glavi, a sem vseeno sprejela povabilo, v pričakovanju in radovednosti, kaj vse, bo Xara v meni, v naslednjih urah preživetih ob čakanju na let, še sprožila. Seveda sva obe leteli v Muenchen in vse skupaj je postalo izziv, kako daleč naju lahko usodnost enega trenutka pripelje.

Tako je bilo z nama. Od prvega srečanja dalje. Pritegnila me je, ker je bila tako drugačna, a mi hkrati tako podobna. Ali sem si morda le želela, da bi mi bila podobna. Oziroma, da bi bila jaz podobna njej. V njenih očeh sem prepoznala ljudi, ki sem se jih vedno izogibala, saj sem se bala, da bi se lahko preveč navezala nanje in se s skrbjo, kaj bo z mano ko bodo odšli, počasi a vztrajno ubijala. Usodni ljudje.

Moški, ki je v čakalnici sedel nasproti mene, nedvomno ni bil eden izmed njih. S kupom časopisja se je prilepil na klopco, si nagnusno lizal prste in nekaj iskal. Kaj? Trudila sem se, da bi ugotovila. Vse kar sem vedela je, da je vsake toliko iz šopa papirja iztrgal stran in jo položil na kup levo od sebe. Morda sem bila krivična, a zdelo se je, kot bi to počel izključno iz dolgčasa. Zaradi tega sem ga zasovražila preden sem sploh spregovorila besedico z njim. Nič novega. Od nekdaj sem rada sodila ljudi, ki jih sploh nisem poznala. To mi je dajalo občutek, da sem nad njimi. Da sem nedotakljiva in s tem varna. Pred čim? Pred tem, da me prizadenejo.

Ko sem jo prvič videla jokati, sem ji obljubila, da je nikoli ne bom prizadela. Sedela je na okenski polici, z dlanmi čez obraz in jokala. »Kaj je narobe pedi mou?« sem poizkušala izvleči iz nje. Bolelo me je, ko sem jo gledala jokati. Počutila sem se tako nemočno, hkrati pa se je v meni prebudil zaščitniški duh, močnejši od dejstva, da so me njene solze strašile. Joka zaradi mene? Z menoj ni srečna? Zakaj je nisem mogla obvarovati pred tem? Spreletaval me je srh, medtem ko sem jo objemala, ji brisala solze z vročih lic in ji poljubljala čelo. »Vse bo v redu agapi mou. Vse bo v redu…« Oklepala se me je, kot se otrok oklepa mame, ko prvič stoji na ledu in mu gležnji nekontrolirano bežijo zdaj levo zdaj desno. Prijela sem jo za dlan, se nežno dotaknila njene brade in jo prisilila, da me je pogledala v oči. Žalost, ki je vrela iz njenega pogleda, me je presunila do točke, ko mi je bilo vseeno, kaj ji rečem, da bi le prepodila temne lise z njenega obraza. Takrat sem ji obljubila. Da je nikoli ne bom prizadela. Kaj nas prisili v take obljube? Želja po potrditvi? Sla po tem, da bi zaščitili nekoga, ki ga imamo radi? Ali morda želja, da bi slišali podobno obljubo… Da bi se počutili varne v objemu ljubezni. Paradoks. Če smo kaj, smo v ljubezni le še bolj izpostavljeni, ranljivi, čustveni, krhki in navsezadnje … labilni.

Tako sem se počutila, ko sem sama sedela v čakalnici, gledala v tla in se pogovarjala sama s sabo. Labilno. Če bi v tistem trenutku na tleh opazila miniaturno smet, ki bi zmotila mojo spokojno razrvanost, bi povsem verjetno izbruhnila nad naključnim mimoidočim in se naglas zgražala nad nemarnostjo ljudi. V tistem se je mimo mene peljalo šest vozičkov. Na njih mladi ljudje, odvisni od dobre volje tistih, ki so jih potiskali po nevarno zloščenih letaliških tleh. Skoraj so se mi zasmilili. Pogledala sem jih v oči in se zavedla, da so me povozili predsodki. Njihovi pogledi namreč niso bili nič bolj nesrečni, kot pogled mladega dekleta, ki beži sama pred sabo. Nič bolj niso nesrečni kot … jaz. Streslo me je. Mravljinci so mi stekli vse od trtice, ob hrbtenici navzgor, skozi vrat in v levo stran glave. Niti za stotinko sekunde se niso obotavljali, preden so se topo zaleteli v samo srž mojih misli. Prvič sem si glasno, pa čeprav le v mislih, priznala, da sem nesrečna.

Čas

2009-02-01T19:40:00.006+01:00

Kako bom vedela? Kako bom vedela, kdaj sem pripravljena iti naprej. Kako bom vedela, kdaj se lahko nekomu spet prepustim, kot sem se Njej? Kdaj bom lahko iskreno izrekla tiste tri besede in jih čutila z vsakim zadržanim vdihom. Kako bom vedela, da tokrat ne bom prizadeta? Kako bom spet zaupala, brezpogojno verjela besedam, slepo sledila srcu, trdno držala roko, ki me boža? Kako bom vedela, da me taista roka nekega dne ne bo udarila ... Udarila tam, kjer najbolj boli. V krhko srž neskončno zaljubljenega človeka.

Kako veš, da si v redu? Kako veš, kdaj se za nasmehom ne skriva več globoka žalost, ki si jo tako želiš zatajiti. Koliko časa moraš nekaj ignorirati, da enostavno mine ... Kdaj nehaš bežati pred ljudmi, ki te imajo radi. Koliko časa ne dviguješ telefonov, ker je enostavno pretežko priznati, da so se iskre v tvojih očeh danes utapljale v solzah? Kako to razložiti, ne da bi s tem koga prizadel ... Kako jim pomagati, da svet vidijo s tvojimi očmi in da spoznajo, da če še vedno kdaj jokam za Njo, ne pomeni, da se ne smejem zaradi njih.

Kako bom vedela? Ko se bom lahko ozrla nazaj in se spomnila le lepih stvari? Ko bom sprejela dejstvo, da včasih dobimo mnogo manj, kot si zaslužimo? Ko bom dojela, da sem sicer bila izdana, a da me je to le naredilo močnejšo in mi odprlo mnogo drugih vrat, ki le čakajo, da stopim skoznje.

Kdaj bom vedela, da sem s tem opravila? Ko si bom priznala, da potrebujem čas. In pustila ljudem, da me imajo radi in jih imela v enaki meri rada nazaj. Brez strahu, da se bo jutri začel tako kot se je končal včeraj ...

Če bi dan imel 48 ur ...

2009-01-28T12:57:00.007+01:00

... Bi bilo vse bolj enostavno. Bi jih preživela z Muzo pod roko. Bi uspela v enem dnevu brez slabe vesti delati, pisati blog, plačati račune, spiti kavo s prijatelji in se vsaj eno uro poditi po stanovanju s Callistom.

Bi se zbudila ob 11h, se še malo crkljala, spila kavo med rjuhami, si privoščila kopel in počasi oddrvela obveznostim naproti. Bi vadila naslednjo točko na karaokah z Jakobom, si prižgala cigaret in si s Petrom ogledala zadnjo revijo Chanela, pojedla metuljčke z Mattom v Asu, sestavljala puzzle z mami in se prepustila babjemu čveku s sestro. Vmes bi skočila še na brezkofeinsko fetiche kavo z Marto, na jajčne rezance k Petri in na tarot k Lili.

Če bi imel dan 48 ur bi se mi verjetno tako kot danes, kar naprej mudilo. So many beautiful things, so little time...

There Is Still Hope

2009-01-25T23:29:00.005+01:00

Sodeč po moji zadnji anketi še vedno obstaja upanje, da ljudje verjamejo v ljubezen. Viteški red 'ljubezen je bila, je in bo' torej še vedno deluje ... I am glad. Kar 21 od tistih, ki so pustili svoj glas meni, da za vsakega od nas obstaja duša dvojčica. Ne le ena. Več. And they are probably right... 10 obiskovalcev sobe s pogledom na moje srce morda ne verjame v usodnost boljših polovic, a še niso povsem izgubili upanja v to. Good. They are almost on our side :-) Le eden od vas pa je idejo o obstoju duše dvojčice, zatrl v kali. Ok, I can live with that :-) Hvala za sodelovanje in upanje!

When Shia Meets Lola And Vice Versa

2009-01-19T21:55:00.006+01:00

Vsi, ki me dobro poznajo in celo tisti, ki me ne poznajo in me spremljajo le v cyber svetu, vedo, da se v meni skriva kar nekaj različnih lastnic estrogena, ki imajo PMS vsaka zase, svet vidijo in doživljajo na različne načine in so nasploh raznolike bolj kot pokrajina Južne Amerike. Ladies and gentlemen I give you Shia, Mojca and Lola. They have one thing in common. They all live inside of me.

Težko bi jih opisala v nekaj stavkih, a večina je ganjena ob Shii, se smeji ob Mojci in je navdušena nad Lolo :-) ... Ravno slednja je svoj način obstajanja, pred kratkim ponesla na povsem drug nivo. She got a collumn in Hopla. An erotic one :-) A whole page in the magazine. Where she is over 30, free, single and straight blogger. Well, for now :-) Pustimo se presenetiti ...

Za vse, ki Hopla ne kupujejo ... maybe you should start :-) I would appreciate any kind of feedback on this one... Prvi del rubrike bom seveda nalepila tudi sem. Da vidim, ali lahko Lola zaživi tudi v tej podobi, ali je obsojena le na Martine slike in intimne trenutke z usodnimi muzami ... Ready or not, here it comes ...

Dražljiva šepetanja Lole M.

Predstavljanje mi nikoli ni šlo od rok. Vedno se mi je zdelo, da se sam težko opišeš tako, da boš všeč večini. Kar je meni izredno pomembno. Sem pač ženska, v zrelih 30-ih, včasih samska, vedno za stvar, polna neizpolnjenih načrtov in še vedno na romantični misiji iskanja princa na belem konju. Prijatelji bi me verjetno označili za ekshibicionistko, zato jih dejstvo, da sem začela svoje zasebno življenje obešati na svetovni splet, ni ravno presenetilo. Še več, bloge o mojih intimnih podvigih z veseljem in redno prebirajo. Zakaj Lola? Ker enostavno zveni neprimerno bolj seksi, kot Branka …

Petek, 2. januar 2009

LJUBLJANA – MESTO VRHUNCEV

Potem, ko sem nekaj mesecev poslušala, kako izredno pomembno je, da novo leto začnem na novo, brez odvečne prtljage preteklih 12 mesecev, sem se odločila, da se iz Kočevja končno preselim v Ljubljano. Vzela sem le najbolj osnovne stvari, poleg računalnika in brisač, ki mi jih je eden od nekdanjih ljubimcev prinesel s 'službene poti' v Dubaj, sem s seboj peljala le še posteljo. Če bi vzmetnica lahko govorila, bi zagotovo izdala marsikatero noč, ki sem jo tako z naključnimi, kot povabljenimi žrebci, prebedela v najbolj nemogočih pozah. Postelja je bila od nekdaj moj najljubši kos pohištva, a ob vselitvi se je izkazala za precej nepraktično. Moje novo stanovanje se je namreč nahajalo v 5. nadstropju stavbe brez dvigala.

Po razbijanju glave, kako neki bom nerodno gnezdo naslade spravila kamor spada, sem se odločila, da se ne bom vnaprej obremenjevala s tem, sploh potem, ko so mi lastniki zagotovili, da je v hiši kar nekaj prijaznih, ustrežljivih in zdravih samskih moških. Dovolj je bilo, da sem parkirala avto na Cesti 24. junija in že sem v daljavi zagledala krepko moško postavo, ki je sprehajala smešno majhnega psa. Postavni neznanec se je izkazal za mojega novega soseda Vilija, ki se je v hipu ponudil, da mi v 5. nadstropje pomaga znositi vse kar si želim. Tudi mene samo. Kako neki bi se lahko ženska kot jaz, uprla taki ponudbi?!

Potem ko sva z Vilijem na vrh stavbe preselila še zadnjo škatlo, sva prepotena, zadihana in vidno vznemirjena, obsedela na kavču sredi prazne dnevne sobe in po le enem ujetem pogledu, nama je obema postalo jasno, da predigra ne bo potrebna. Z eno potezo me je osvobodil tanke majice in se zagnal med moje prsi, kot lačen lev nad prestrašene zebre. Telo mi je drgetalo in trudila sem se, da ne bi opazil, kako me je vsak njegov dotik spravljal na rob krika, kar je več kot očitno pričalo o tem, da moje kože že nekaj časa ni odišavil moški testosteron. Vili je nedvomno vedel, kako se stvari streže in preden mu je uspelo z mene spraviti zadnji kos oblačila, sem z rokami segla po njegovih kavbojkah in mu na uho, ki se je skrivalo v gostih črnih laseh, zašepetala, da ga želim čutiti globoko v sebi in naj prosim, nikar ne bo nežen. To je mojega nič hudega slutečega soseda spravilo na rob pameti. Napel je svoje mogočne 'bicepse' in me kot lutko pritisnil ob steno, s tako silo, da sem se za trenutek ustrašila, da bova ples naslade končala kar pri sosedih v kuhinji. Nedvomno sem ustvarila dober prvi vtis, s tem ko sem že prvi dan skušala potešiti svoje nagone na tankih stenah 5. nadstropja. Z dlanjo sem si pokrila usta, da mi na plano ne bi ušel kakšen krik, medtem ko je Vili prepoten in skrajno razvnet osvajal mojo krepost. Njegov jezik je polzel po mojem napetem vratu, roke pa so počivale na moji zadnjici, ki je bila kljub konkretni starosti še kar napeta in ravno prav velika, da so si na njej razgreti ljubimci spočili dlani. Bolj kot se je divji paritveni ples bližal vrhuncu, globlje so prodirali moji nohti, zariti v Vilijev skrbno oblikovan hrbet. V trenutku so mi telo prekrili mravljinci, ki so se prijetno širili vse od pasu navzdol, izpustila sem tanek krik, moj Casanova pa je za v nekem trenutku izgubil ravnotežje in pristala sva na tleh. Hrup je priklical prestrašeno sosedo, ki je brez opozorila vdrla v moje stanovanje in ga po šokiranem prizoru, ki sva ji ga nudila, enako hitro tudi zapustila. Nekaj časa je v zraku odmevalo le globoko dihanje ujetih ljubimcev, nato se je Vili po hitrem postopku oblekel, mi zaželel prijetno bivanje v stavbi in momljaje dodal, da ga žena verjetno že pogreša, zato je bolje da se počasi poslovi.

V tistem trenutku sem se zavedla, da verjetno nikoli ne bom soseda leta, nedvomno pa mi je bilo žal, da se nisem preselila že prej, saj mi je Ljubljana izrekla dobrodošlico, ki bi si jo želel vsak novopečeni prebivalec naše prestolnice. Dobrodošla doma Lola!

Avtor: Lola M. ob 23:23
Oznake: Seksi presenečenje, Pregrehe, Dom

p.s. Se opravičujem, da so moji posti zadnje čase predolgi, da bi jih tisti, ki se jim kar naprej mudi, prebrali do konca :-) Obljubim, da mi ne bo prešlo v navado!

Xara - 3. del

2009-01-19T11:13:00.004+01:00

Tretji del moje 'sage' ... Moram priznati, da odkar svoje sanje po delčkih lepim sem, pišem precej bolj vestno, kot prej ... Obljuba je pač obljuba in teden dni mine hitreje kot si mislimo. Anyway, babbling too much. Just read and enjoy it! Mwah*

"Po predaji prtljage in prvem obvestilu o rahli zamudi letala, sem v čakalnici obsedela sama. Okoli mene je vrelo ljudi, vsak je hitel po svoje, vsem se je očitno mudilo. Strahoma sem se ozirala naokoli, ali me bo morda zopet 'prijetno' presenetil znan obraz, nato sem se odločila, da bom uživala v minutah navidezne osamljenosti in se poizkušala zliti z okolico, ki je dišala po sladkih ponovnih srečanjih in grenkih slovesih.

Zdelo se mi je, da je prijetno božajoč ženski glas v zvočnikih posajenih na vsakem vogalu, neprestano ponavljal iste informacije. Do leta v Ljubljano, sta mi ostali dobri dve uri in lagala bi, če bi rekla, da sem uživala v čakanju. Nisem človek, ki bi užival v brezdelnem posedanju, medtem ko svet drvi mimo njega. Venomer se bojim, da nekaj zamujam. Moja mama me rada večkrat opomni, da vse skupaj počasi začenja spominjati na obsedenost. Vedno bolj se mi zdi, da se jih v življenju kar naprej otepam. Obsedenosti. Začelo se je s plesom, nadaljevalo z nočnimi zabavami, ki so se prelevile v z martinijem prepojena jutra, končalo z ljubeznijo. Kot da v ničemer ne bi mogla najti prave mere. Ne da bi se sicer kdajkoli pretirano trudila za to.

Čakanje me je ubijalo, skoraj bolj kot dejstvo, da odhajam. Znašla sem se v situaciji, ko mi je bilo vseeno, kam me bo odneslo, da sem se le premikala. V nekem trenutku bi se skoraj pridružila ameriškemu priletnemu paru, ki je sedel na klopi pred mano. Nekaj na njiju je kričalo o tem, da bi se z njima lahko pogovarjala, kot da se poznamo. Od nekdaj. V življenju kar naprej srečujem ljudi, ob katerih dobim občutek, da smo se že srečali. Nekoč.

Tudi z njo je bilo tako. Zaleteli sva se na letališču v Los Angelesu. Ali bolje rečeno, zaletela sta se najina kovčka. Kdo ve, kako bi se srečanje končalo, če mi iz rok hkrati s kovčkom, ne bi padel tudi telefon in se zakotalil prav pod njene noge. Z nasmehom na obrazu, ki je sporočal, da jo situacija neskončno zabava, se je sklonila, pobrala aparat z zloščenih tal in preden ga je vrnila v varen objem mojih dlani, pogled usmerila na sliko, ki je kar kričala z ozadja telefona. »Lep par sta. Tvoja 'punca'?« je vprašala medtem ko je moj obraz počasi spreminjal barvo od nevarno blede do zrelo oranžne. »Nekdanja,« sem siknila skozi zobe. Razlaganje neznancem, zakaj imam v telefonu še vedno sliko bivšega dekleta, na kateri se hinavsko šobi proti mojim ustnicam, ni bilo eno mojih najljubših opravil. »Včasih najtežje prebolimo prav tiste, ki nas najbolj prizadenejo,« je rekla in mi naklonila pogled, ki me je v trenutku razgalil do najglobljih razpok na stenah moje duše. Razpok, ki mi jih je prizadejal način življenja, ki sem ga izbrala sama. »Mogoče …« sem komaj slišno odgovorila in ji vzela telefon iz rok. »Xara,« se je predstavila in mi pod nos pomolila drobno dlan. Nisem se mogla odločit, ali mi je všeč, da me je popolna neznanka spregledala v parih sekundah. Nekaj je bilo v njenih očeh, kar je v meni zbudilo tisto otroško plat, ki sem jo zadnjih nekaj let zavestno tlačila. Iz njenih oči je žarela nagajivost. Skoraj bi si drznila reči, da je bila … Srečna. To je bilo to. Bila je srečna. »Xara? Zanimivo ime. Bojim se, da moje ni niti pol tako eksotično. Pia, me veseli.« Zasmejala se je in dodala:«Ime je grško, pomeni pa sreča.« Seveda. Kaj pa drugega, mi je šinilo skozi misli. Morda pa nas ime, ki nam je dano ob rojstvu, le zaznamuje bolj kot si mislimo. Za trenutek sem pomislila, zakaj za vraga so mi starši nadeli ime Pia. Nihče ne ve, kaj naj bi ime pomenilo in nerada priznam, a zdi se mi, kot da je z mojim življenjem podobno. Ne vem, kam me vodi, kaj pomeni in kje naj bi se moja pot zaključila. Sem Pia. Moje ime brez osebe, ki to ime nosi, ne pomeni nič. In enako je z mojim življenjem. Brez osebe, na katero bi obesila svojo srečo, se počutim prazno, brezpredmetno in nesmiselno. Kako smešno. V nekaj sekundah, mi je neznanka pridržala vrata do moje podzavesti in mi razkrila, zakaj se večino časa, vrtim v začaranem krogu. V iskanju osebe, ki bi me osrečila. Medtem ko je ta oseba vedno pred mojim nosom. Ko sem ta oseba jaz. "

Pushing The Right Buttons

2009-01-18T23:08:00.007+01:00

Včasih se sprašujem, zakaj je ravno ljubezen tista, ki pri meni vedno zna pritisniti prave gumbe. Sproži najbolj iskrena čustva, me razoroži, razgali, prestraši, navduši, obnori, omreži, mi zamegli um, me razjezi, nasmeje, spravi v jok, mi vzame sapo, me naredi ranljivo, krhko, nežno in hkrati nepremagljivo. Rada sem njena sužnja, po drugi strani se je bojim. Bojim se je zato, ker vem, da me bo zopet spravila na sam rob razuma. Zanjo se bom zopet zadevala z glavo ob zid, snemala zvezde z neba, lovila sončne žarke in krotila valove strasti, da me ne bodo preveč grobo naplavili nazaj na kopno ...

Sometimes I think I am simply in love with love itself. Perfect. Just perfect. Prepričana sem bila, da bom imela po zadnji izkušnji, nekaj časa mir pred sabo, a zdi se mi, da me je tisti znani topli, prijetni veter ščemenja v trebuhu in glave v oblakih, že precej intenzivno oplazil. Love pushed the button again. Now I am wondering what does this button do ... Play safe. Is all i can do. But again, there is no such thing as safe in love.

Weirdness In The Air

2009-01-17T20:44:00.003+01:00

Sometimes it comes out of nowhere. It knocks you down, slaps your face, spitts in your eyes, then turns around and leaves... And you stay there confused, alone and shattered. For a short while. But you get better. Because you have to. Because you know you deserve better. You always deserve better.

Weirdness in the air. Not so thick anymore. Slowly dissappearing. So far so good. And I can breathe again.

Zimska Pravljica

2009-01-16T00:14:00.001+01:00

No ja, sicer bi ta sneg lahko padal tam nekje okoli Božiča, but I guess a girl can never have it all ... I am almost ready to make snow angles in the snow. Yay!

Želja na kredit

2009-01-14T23:12:00.006+01:00

Mislim, da sem že omenila, da ne maram poslavljanj. And I still mean it ... I don't like goodbyes. Sploh če do njih pride, ko je najbolj lepo. Feels like someone up there is making fun of me! And it's not even funny anymore! Je prezgodaj, da napišem pismo Božičku in ga prosim za svet, v katerem določenih stvari nikoli ne izpustiš iz rok? It's worth the try ... Morda bi mi okrogli beli mož, v zavidajoče rdeči opravi, dal željo na kredit. Ali morda leasing :-) After all this is 21st century!

p.s. I am spoiled. Yes, I know ...

Verjamete?

2009-01-13T01:41:00.006+01:00

Že nekaj časa vas nisem napadala z nadležnimi 'highschool' vprašanji, zato je skrajni čas, da dam svoji radovednosti duška in na stene nalepim anketo. Soulmates. Duše dvojčice. Usodni ljudje. Obstajajo?

~ Our soulmate is someone who shares our deepest longings, our sense of direction. When we're two balloon and together our direction is up, chances are we've found the right person. ~

(Richard Bach)

~It's no coincident, that every person has more than one soulmates. ~

(Mettrie L.)

~ What greater thing is there for two human souls than to feel, that they are joined ... to strenghten eachother ... to be at one with each other in silent unspeakable memories. ~

(George Elliot)

Komaj čakam, da izvem, ali sem res poslednji vitez usodne ljubezni, ali ljudje še vedno verjamejo v to, da za vsakega na tem planetu raste posebna roža, ki le čaka, da jo zalijete. Be honest . . .

Xara - 2. del in drugi korak na poti do hišice na obali ...

2009-01-12T23:47:00.007+01:00

Teden je naokoli in čas je, da vam na pladnju postrežem z drugim delom svojega nastajajočega projekta, ki zaenkrat nosi delovni naslov Sreča (Xara) ... Ready or not, here we goooo ...

~ Navadno me, ko se želim skriti pred vsem svetom, najde največ ljudi. Začelo se je z vožnjo na letališče v Heraklion, ko je v naključno izbranemu taksiju sedel nihče drug kot dolgoletni prijatelj Njenih staršev, Vaggilis. »Kalimera omorfi(*), kam pa ti bežiš ob tej uri?« Nadela sem si najlepši nasmešek, kar sem ga v zgodnjih jutranjih urah premogla: »Ah, saj veš kako je Vaggilis, me nemirne duše, se moramo kar naprej premikati, da nas slučajno ne ujame zahrbtni val udobja iz katerega se nato le stežka skobacamo.« Nisem bila prepričljiva, Vaggilis pa ne neumen. Kot otrok, ki najde panj poln razjarjenih čebel, je drezal še naprej. « Pa kar sama? Kje pa je Xara? Navadno je ona tista, ki se ob zori podi s petelini, ne?« Kaj imata tokrat za bregom, ha? » Ves trud sem vložila v to, da bi bilo videti, kot da zadnjega vprašanja nisem slišala. »Pia, kaj se dogaja?« je Vaggilis svojo srečo poizkusil še tretjič. »Tipota(**) Vaggilis, tipota … Pojdiva prosim, ne bi rada zamudila.« Starec je skomignil z rameni, zamomljal nekaj, kar je očitno zvenelo kot godrnjanje nad muhasto žensko naravo, in speljal tako sunkovito, da sem svoj presenečeni obraz skoraj pustila pri pekarni. Tisti, ki prodaja njene najljubše krofe, polnjene z vanilijevo kremo in oblite s čokolado, tako sladke, da te po njih še vsaj pol ure skelijo zobje. Zato pa se duša smeji na vse grlo. Pogrešam jo. Že.

Vaggilis si je začel požvižgavati zadnjo radijsko uspešnico in očitno pozabil name. Tokrat sem zmagala jaz. Na srečo. Ne vem, kolikokrat bi še lahko prepričljivo odvrnila, da je današnje jutro le eno izmed mnogih. Verjetno ga je od nadaljnjega »vrtanja« odvrnilo tudi dejstvo, da je bila moja grščina omejena le na nekaj stavkov, ki so mi omogočali osnovno preživetje, njegovo znanje angleščine pa se je končalo pri slavnem citatu najbolj ameriškega Avstrijca vseh časov Arnolda Schwarzenegerja: » I'll be back.« Nedvomno nisva imela najboljših temeljev za razvoj konstruktivnega pogovora...

Vožnja, po glavni cesti največjega grškega otoka, ki po mojih izkušnjah sodeč, ne slovi po najbolj potrpežljivih voznikih, je bila ravno prav dolga, da sem lahko vsaj štirikrat podoživela zadnjih nekaj ur. Pri semaforju, ki je že agresivno napovedoval prihod na letališče, se mi je zdelo, da bi se morala obrniti. »Kaj za vraga počneš?! Pred čem bežiš tokrat? » zavest je bila glasnejša kot kdajkoli prej. Skupaj s podivjanim bitjem mojega srca je v moji glavi ustvarjala pritisk, ki bi lahko vodil do neprijetnega javnega čustvenega izbruha. »Vaggilis, če bi imel nekoga rad bolj kot sebe in bi se zavedal, da ga s svojo bližino lahko le prizadeneš, bi ga spustil iz rok, ali sebično ždel ob njem, dokler se ne bi oba od žalosti posušila?« Besede so v popolni grščini stekle iz mene, kot bi jih že nekaj dni nosila tik za zgornjimi zobmi, edina stvar, ki jim je preprečevala izhod, pa so bile v otožnem molku stisnjene ustnice. Vaggilis je za trenutek odvrnil pogled od živahnega cestnega dogajanja načete grške ceste, mi naklonil pogled starca, ki je vse življenje preživel za volanom z vseh strani vdrtega taksija ter komaj slišno izdavil: »Pia, pedi mou (***), kaj se ti mota po glavi tako zgodaj…Nikar me ne sprašuj takih stvari.«

Ne vem kaj sem pričakovala. Ljudje kot je Vaggilis, se ne sprašujejo o stvareh, na katere nimajo vpliva. Skoraj sem se že opravičila preprostemu starcu za vprašanje, ki je zmotilo njegov varno plavajoč vsakdan, ko sem na dlani čutila raskav dotik dlani, v kateri se je skrivalo tisoč obrazov ljudi, ki so v zadnjih tridesetih letih, sedli v Vaggilisovega belega Opla. »Ljubezen nikoli ni pravična…Če roža na določenem delu vrta, kljub temu, da jo ljubeče zalivamo in skrbno gnojimo, ne more rasti, jo presadimo … » Najraje bi ga objela, a ga nisem. »Hvala Vaggilis,« sem zašepetala, ko sem mu v roke stisnila deset evrov,« naj vam dan na sopotnikov sedež posadi čim več srečnih ljudi.« Vaggilis je z nasmehom na obrazu prikimal, mi pomahal in nekaj sekund zatem izginil v množici valečih se avtomobilov, polnih ljudi, ki so morda, tako kot jaz to jutro, bežali pred svojim življenjem. ~

*omorfi= lepotica

* *tipota= nič

* **pedi mou= otrok moj

Ravnovesje

2009-01-11T16:41:00.002+01:00

Včasih se dan začne precej slabše, kot bi si morda želeli ... A se zato konča precej bolje, kot smo pričakovali. It's all about balance.

200

2009-01-10T00:04:00.003+01:00

p.s. Povsem sem spregledala dejstvo, da sem vmes prestopila magično mejo 200 -ih postov. Že dolgo nisem s tako vnemo lepila stvari na 'svoje stene'... Hvala D.

Beauty Of Sisterhood

2009-01-09T19:39:00.002+01:00

For all the times we laughed, for all the times we danced the night away, for all the times we borrowed clothes, for all the time we cried, for all the times we hurt, for all the times we shared, for all the times we screamed, for all the times we hugged, for all the times we talked, for all the times we fought, for all the times we cared, for all the past times, for now and for all the times that will come. Rada te imam. Vse najboljše!

Upanje

2009-01-09T19:09:00.009+01:00

Korak stran od tega, da znoriš, korak stran od tega, da predaš se malodušju, zbežiš od svojega življenja. Korak stran od obupa, neutolažljivega joka in velikega čustvenega poka. Korak stran od osamljenosti, žalosti in brezizhodnosti.

Korak stran od konca sveta ... je vedno tudi le korak stran od tega, ko bo zopet vse v redu. Pomembno je le, da se premikamo ... Take my hand and let's walk together.

Zgodnje vstajanje, zimsko sonce and other randomness

2009-01-09T09:30:00.006+01:00

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje redno vstajala ob pol osmih zjutraj. Oz. ne pomnim, kdaj pol osme ure zjutraj nisem poimenovala 'sredi noči' :-) Things are changing. Again. Bolj kot se spremembam poizkušam izognit, bolj čutim njihovo sapo na vratu.

Pozabila sem že, kako prijetno a hkrati naporno je biti 'pasja mati'. Imam to srečo ali smolo, da je moj pasji dojenček hiperaktiven in nedvomno nekakšna 'baby devil' reinkarnacija, ki te v enem trenutku stopi s poljubčki po celem obrazu, v naslednjem pa ti že zapiči ostre zobke v konico nosu in zraven spušča poplavljenemu motorju podoben zvok. Cute as hell. Literally :-) Menda je to le prehodna faza, preden se spremeni v kepico ljubezni, ki ji človek ne more reči ne. Super, še eno bitje več, ki me bo vrtelo okoli prsta! :-)

Jutra nikoli niso bila moj čas. Noč je moja gospodarica in še vedno ji poizkušam ostati zvesta, a priznam, da ima tudi zimsko sonce, ki je najbolj rumeno ravno v zgodnjih urah, svoj čar. Sploh če ga začiniš s sladkim prebujanjem ob glasu nekoga, ki se mu prejšnjo noč nisi mogel upreti. I could get used to that. I really could ...